Stevanovićevih pet za štiri leta oblasti?

Nedeljske volitve so postregle z rezultatom, ki nobeni politični opciji ne daje nikakršnih zagotovil za prihodnost. Volilci so svoje glasove razdelili tako, da vladne koalcije ne bo moč sestaviti brez ene izmed dveh največjih strank, pri čemer je praktično vseeno, komu bo predsednica države dala priložnost, da poskusi prvi. Volilni izid je pokazal izrazito polarizacijo volilnega telesa, ki je Svobodi in SDS prinesla kar zajetno število poslanskih mandatov, malim strankam pa krepitev pomena njihovih glasov pri zagotavljanju večine v državnem zboru.

Resda pred volitvami šteje vsak glas enako, a po volitvah na teži najbolj pridobijo tisti odločilni. Če stranke ne presežejo ideoloških razlik, in malo verjetno je, da jih bodo, bo o usodi vladne večine odločalo pet glasov novopečene parlamentarne stranke Resni.ca, ki velja za antisistemsko in bi se po naravnem redu stvari morala najbolje počutiti, ko iz opozicijskih vrst opazuje, kako se tradicionalne stranke, nesposobne dogovora in preveč zaljubljene v lastne zamere, medsebojno spodjedajo in pred volilci izgubljajo ugled. Takšne stranke, kot je Resni.ca, ne prosperirajo, ko sistem deluje, ampak ko se ljudem dokončno zazdi, da ne deluje več. A rezultat nedeljskih volitev niti Resni.ci ne pušča prostora za napake in optimistične špekulacije. Volitve so neponovljiv dogodek in kaj hitro se lahko zgodi, da ob naslednjih volitvah znova obstanejo pred vrati parlamenta. Tudi sam vodja stranke Zoran Stevanović je v nedeljo dejal, da si želijo biti del koalicije strank, ki so pripravljene sprejeti njihova programska izhodišča.

Malo verjetno je, če ne celo nemogoče, da bi se SD ali Levica (in z njo Vesna) priključili desnosredinski koaliciji pod vodstvom SDS, hkrati pa si - predvsem Levica - ne želita tvegati ponovnih volitev. Resni.ci to ustreza, ker lahko za morebitno pridružitev strankam desne sredine zahteva v zameno mnogo več, kot od Gibanja Svoboda, ki si vsled nezavidljivega položaja Levice in tudi SD, lahko odmeri več svobode pri pogovorih z Demokrati Anžeta Logarja, ali v koalicijo povabi kar NSi. To pa zadeve dodatno zaplete, kajti ob tako izraziti polarizaciji je jasno, da nihče ni volil NSi v želji, da bi ta sodelovala z Levico. In seveda obratno.

Nedeljski izid sili stranke v koalicijo brez samoumevne verodostojnosti. Če bo prihodnja parlamentarna večina delovala predvsem kot seštevek taktičnih koristi, bo neizogibno krepila tiste sile, ki v političnem razočaranju ne vidijo nevarnosti, ampak priložnost za (nov) naskok na oblast.