Trumpizacija slovenske politike

Če bi volitve merili po količini hrupa, bi bile letošnje med najglasnejšimi. Če jih merimo po kakovosti politične razprave, pa sodijo precej nižje. Kampanja je postregla z naborom prizorov, ki jih v zrelih evropskih demokracijah praviloma ne uvrščajo med standardni repertoar: mrtve živali, razkritja sumov hude korupcije v visokih krogih in namigi o vpletenosti tujih obveščevalnih struktur. Če navedbe držijo, da je prvak opozicije poiskal pomoč pri izraelski agenciji Black Cube z namenom poseganja v volitve, se postavlja resno vprašanje, do kod je pripravljen iti, da bi vnovič prišel na oblast.

Vsako tuje vmešavanje v volitve, ki spodkopava temeljni ustroj demokratičnega procesa suverene države, lahko razumemo kot dejanje veleizdaje - kot je upravičeno opozoril premier. Afera je žal zaznamovala in v dobršni meri določila volilni izplen, "Črna kocka" pa se je za naročnika prisluškovalne operacije spremenila v prisluškovalni bumerang. 

Sicer pa so se te tudi letos volitve odvile na osi Robert Golob - Janez Janša. Manjši igralci, kot sta Anže Logar in Vladimir Prebilič –, ki sta se predstavljala kot nova, bolj zmerna obraza Golobizma in Janšizma – so ostali v ozadju; slednji je celo izpadel. Os Golob-Janša se je znova izkazala za premočno. Ob tem sta oba politična prvaka dokazala, da sta ključna drug za drugega. Janša za svojo politično mobilizacijo potrebuje nasprotnika, ki pooseblja povezovalni člen med vlado in tako omenovanimi "strici iz ozadja", med katere najraje uvršča Milana Kučana in Zorana Jankovića. V tej vlogi pa se Golob odlično znajde. Po drugi strani pa Golobov politični obstoj temelji prav na nasprotovanju Janši – celo sam je ponudil odstop, če bi to najprej storil Janša. Čas, ki ga lahko porabi za očitke o Janševih avtoritarnih potezah, mu hkrati omogoča preusmerjanje pozornosti od ugotovitev KPK, neugodnih gospodarskih in zdravstvenih kazalcev ter drugih vladnih neuspehov. Za tango sta potrebna dva.

Os Golob-Janša se je jasno odražala tudi v predvolilnih soočenjih. Namesto primerjave programov smo spremljali osebne obračune in stare zamere. Namesto argumentov očitke. Namesto prihodnosti preteklost. Slovenska politična arena se je približala ameriškemu modelu permanentnega konflikta med republikansko in demokratsko stranko, kjer je politika vse manj prostor upravljanja skupnega in vse bolj oder identitetnega boja. Model je naklonjen predvsem tistim, ki so glasnejši in agresivnejši, ter je na površje naplavil Donalda Trumpa. Tudi na slovenskih tleh smo imeli priložnost v živo spremljati predvolilno trumpizacijo naše male dežele.

Kakorkoli se bodo koalicijske številke na koncu seštele, bo naslednja vlada stopila v izjemno zahtevno obdobje. Slovenija se sooča z resnimi izzivi - gospodarskimi, zdravstvenimi, pokojninskimi, zunanjepolitičnimi. Krmarjenje nove vlade bo zato podobno plovbi skozi z minami posejano Hormuško ožino. In v takšnih razmerah si država ne more več privoščiti, da bi ji smer določal zgolj stari spor dveh politikov. •