Slabo in nemočno
Slovenska nogometna reprezentanca je neslavno predčasno zaigrala ambicije v hitrih jesenskih kvalifikacijah za nastop na svetovnem prvenstvu čez lužo prihodnje leto. Pravzaprav jo jutri čaka še poslovilna tekma na Švedskem, a niti morebitni uspeh ne bi spral sila bledih jesenskih sledi. Pa so bili slovenski nogometaši še pred dvema mesecema polni optimizma na krilih uvrstitve v osmino finala z zadnjega evropskega prvenstva. V Nemčiji se jim je lani poleti pravzaprav vse poklopilo, to jesen se ni izšlo nič. S praktično enako igralsko zasedbo je sicer Slovenija izgubila le dve tekmi, tri je remizirala, a ravno tak izkupiček kaže na srž problema. Za kakršnokoli napredovanje so nujne zmage, zmag v nogometu pa ni brez zadetkov. In Slovenija je na petih tekmah jesenskih kvalifikacij dosegla le dva, oba na uvodni tekmi proti Švedski, po dvakrat s Švico in Kosovom gola ni dosegla. Zaradi neučinkovitosti je v letu dni zgrmela nekam proti dnu evropskega nogometa.
Pa smo selektorja Matjaža Keka in njegovo ekipo pred dobrim letom vseeno slavili, kljub temu, da je tudi na štirih tekmah v Nemčiji dosegla vsega dva zadetka. Proti Danski in Srbiji, z nulo sta se končali tekmi z Anglijo in Portugalsko. A je takrat šlo za poseben naboj, previdno defenzivni Sloveniji so se poklopile domala vse okoliščine in za hip se je zdelo, da igra na ravni velikih, s katerimi jo je rezultatsko dobro odnesla. Toda nove kvalifikacije za prihodnje veliko tekmovanje so slovenski nogomet razgalile in ga vrnile skoraj na izhodišče. V skupini B danes le Slovenija ne more računati na nič več: Švica se neposredno uvršča na SP, Kosovo in Švedska (prek rezultatov iz lige narodov) čakata na dodatno razigravanje.
Ne selektorju ne igralcem ne gre odrekati velike želje, toda spet - in še posebej na sobotni tekmi s Kosovom - se je izkazalo, da razen posebnih prebliskov slovenski nogomet enostavno ne premore dovolj kakovosti. Kapo dol kapetanu Janu Oblaku, a ostali reprezentanti, vključno z razvpitim in v Anglijo pregrešno drago prodanim Benjaminom Šeškom, niti v svojih klubih nimajo vodilnih vlog. In potem od njih pričakujemo kreativnost v reprezentančnem dresu. Ne bo šlo, potrjujejo zadnje kvalifikacije.
Slovenski nogomet enostavno ne premore individualne kakovosti, nekaj moštvene pač. Toliko, da se občasno lahko zadosti bolj prazni frazi (in tudi takemu razmišljanju), da tekme zmaguje obramba. Kje pa? V igrah z žogo, v nogometu pa še najbolj, se pot do uspeha zdi zelo enostavna: treba je doseči gol več od nasprotnika. A pot do nasprotnikove mreže tlakuje predvsem napadalni del orkestra, ki mu obrambni del lahko predvsem asistira. Zgolj slednje pa kljub želji in motivaciji na dolgi rok pelje samo v slepo ulico. Glede velikih pričakovanj, seveda. •
