Rupnikov digitalni eksorcizem

Saj ni res, pa je. Sojenje Marku Rupniku se bo očitno le zgodilo. In samo dve leti zbiranja dokazov, pet evropskih sodnikov in enega pokojnega papeža smo potrebovali, da se je Cerkev odločila, da se tokrat ne bo delala gluhe. Ironično, šele ko se je Frančišek preselil v večna lovišča, je Vatikan zbral dovolj poguma, da je odpravil zastaralni rok. Kot bi rekel Žižek: institucija reagira šele, ko se realnost spremeni v travmo, ki je ne more več potlačiti.

Toda ne prehitevajmo. Vatikanska Dikasterija za nauk vere (v prevodu: Ministrstvo za nadzor nad škandali) je sicer ponosno naznanila, da so sodniki neodvisni, kar naj bi nas pomirilo.To bi pomenilo, da niso zaposleni v isti zgradbi, nekaj jih je celo žensk. V cerkvenem svetu je to skorajda radikalno kot black metal koncert v protokolarni dvorani Sv. Frančiška v Kopru.

Cerkev se je desetletja, klinc, stoletja obnašala kot kadilec, ki na vsak način skuša prenehati s kajenjem, nase živčno lepi nikotinske obliže, golta čingume, ob jutranji kavi pa enega z guštom prižge. Fotografije Rupnikovih mozaikov so z vatikanskih spletnih strani sicer izginile, a to še nič ne pomeni. To je zgolj nek navidezni digitalni eksorcizem. Razlog za veselje bo, ko bodo izginili tudi zaščitniški refleksi, ki so razne "rupnike" vestno varovali pred pravico.

"Novi" papež Leon XIV. še molči. Zdi se, da je "posvojil" staro vatikansko komunikacijsko strategijo, po kateri najprej zanikaš, potem molčiš, nato ustanoviš komisijo, nato pa molčiš še malo. In če imaš srečo, ljudje pozabijo. Tokrat se to ne bo zgodilo, ker so žrtve spregovorile in ker je javnost končno rekla: dovolj je!

Rupnik je simptom in ne zgolj anomalija. Čisto vsaka institucija, ki si lasti monopol nad duhovnostjo, hkrati tvori popolno okolje za zlorabo moči. Človek, ki mu rečeš "oče", mu poljubljaš roke in mu priznavaš oblast nad svojo intimo, ima zelo malo razlogov, da bi se sam omejeval. Zato ne gre le za to, ali bo Rupnik obsojen, temveč za to, ali se bo Cerkev sposobna pogledati v ogledalo.

Zdaj torej čakamo na sojenje. Lahko bo kanonično, lahko administrativno, lahko bo zgolj šov program. Jasno pa je, da bo Vatikanu treba verjeti šele, ko bo sodba izrečena in izvršena. Brez ovinkov, brez sklicevanja na Božje usmiljenje, brez specialnih odpustkov v zameno za tri očenaše in novo kapelo v Vatikanu.

Ker če bo tudi tokrat Rupnik izvisel kot žrtev medijskega linča, bomo dobili le še eno potrditev tiste stare resnice: Katoliška cerkev je mojstrica odpraševanja talnih preprog, zlasti takrat ko pod njimi skriva svoje največje zločince. •