Praznik dela brez delavcev
Tradicija prvomajskih praznovanj kljubuje družbenim spremembam, čeprav je tistih, ki si pravijo delavci, iz leta v leto vse manj. Resda je temu deloma botrovala preobrazba gospodarstva ob prehodu s planske na tržno ekonomijo in z njo zaton velikih gospodarskih subjektov, ki so zaposlovali na tisoče in celo desettisoče delavcev, a delavski razred po osamosvojitvi ni izginil samo iz tovarn. Postopoma, a vztrajno je ves ta čas izginjal tudi iz jezika.
Nekdanja kolektivna identiteta delavskega razreda se je razpršila v množico novih statusov, pogodb in konkretnih življenjskih položajev. Beseda delavec, nekoč politično nabita in skoraj samoumevna oznaka človeka, ki s svojim delom ustvarja družbeno bogastvo, se je počasi umaknila bolj nevtralnim, tržnim in individualiziranim izrazom: zaposleni, kader, človeški vir, samozaposleni, sodelavec, (pod)izvajalec ali samostojni podjetnik. Nekdo, ki bi bil nekoč preprosto delavec, je danes lahko prekarni kulturnik, pogodbeni izvajalec, voznik dostavne platforme, agencijski delavec, javni uslužbenec, fleksibilna delovna sila ali samostojni podjetnik. Delo je seveda ostalo, a je delavec, ki ga opravlja, vse manj viden.
Samostojni podjetnik je nekoč bil praktično sopomenka za obrtnika, torej nekoga z delavnico ali lokalom ter orodjem, strankami in razmeroma jasno samostojnostjo, danes pa ta besedna zveza označuje veliko bolj raznoliko stvarnost: od resničnega obrtnika ali malega podjetnika pa vse do novinarja, prevajalca, dostavljavca, programerja, oblikovalca, snažilke, trenerja, svetovalca ali prikrito zaposlenega delavca, ki dela praktično enako kot redno zaposleni, le brez ustrezne socialne varnosti. Prav v tovrstnih semantičnih premikih se skriva ena večjih posledic tranzicije: ne samo, da so propadle tovarne, ampak je vzporedno z njimi oslabel tudi skupni jezik za razumevanje družbene razslojenosti. Ko delavca ne imenujemo več delavec, tudi njegove težave lažje razpadejo na zasebne zgodbe posameznikov, ne pa na skupno vprašanje razreda, družbene moči in pravičnosti. To botruje svojevrstni anomaliji - število tistih, ki svoje znanje in čas nudijo naročniku (kot danes pravijo delodajalcu) v zameno za redno mesečno plačilo, je rekordno visoko, a članstvo sindikatov upada in njihova moč vse bolj slabi.
Pri delu samozaposlenih se je namreč zgodil nenavaden identitetni obrat, ki meji na samoprevaro. Čeprav so dejansko odvisni od enega naročnika, brez plačane bolniške, brez dopusta in brez varnosti redne zaposlitve, se ne prepoznajo več kot delavci, temveč kot podjetniki. Zato vprašanja socialne države, davkov in delavskih pravic presojajo skozi optiko podjetniške svobode in se ne prepoznajo v vlogi tistih, ki potrebujejo več varnosti, temveč sebe dojemajo kot poslovne subjekte, ki jih varnost drugih omejuje. Morda je ravno prvi maj priložnost za premislek o tem, kajti dokler delavec ne bo znova znal sebi reči, da je delavec, bo pogosto branil prav tisti red, ki ga dela samega, ranljivega in zamenljivega. •
