Oh, te aplikacije
Za mlajšo internetno generacijo so sodobna sredstva komunciranja enako kot vsakdanji obroki hrane in pijače. Za nas z nekoliko starejšim emšom pa nujno zlo, ki ga zahtevajo sodobni časi.
Spomnim se svetovnega prvenstva v alpskem smučanju v Sestrieresu sredi devetdesetih let, ko so italijanski organizatorji testirali revolucionarno pridobitev - čip v akreditaciji. Če me spomin ne vara, smo jih takrat nosili pripete na roki. Ko si vstopal v medijski center, si moral akreditacijo prisloniti k napravi, ki je odprla vratca v prostor. To je bilo tretje tekmovanje, na katerem so preizkušali to pridobitev, menda so prej to testirali tudi pri nogometu. Pred to novostjo so pri vratih strogo preučili fotografijo na akreditaciji in te nato spustili na tekmovališča. Če ob pošiljanju prošenj (vse strogo po pošti, priporočeno) nisi pripel sveže fotografije, si lahko imel težave s prepričevanjem dovolj strogega osebja, da si to res ti.
Za starejše kolege je bil to neke vrste šok. Takrat se je članke pošiljalo še po telefaksih ali pa po zgodnjih prenosnikih s posebnimi modemi, priključenimi na telefonske linije, ki pa so bolj stavkali, kot pa delali. Odvisno seveda od omrežja in tudi kakovosti takratnih prenosnikov.
A tehnologija je šla skokovito naprej in se je danes ustavila pri aplikacijah, za katere vsi uporabljajo kratico App. Ni več papirja, vse se naloži na telefon. Bog ne daj, da se pametni telefon pokvari ali da ga izgubiš. V teh časih si potem popolnoma oplel.
Komunikacija na igrah poteka zgolj po elektronski poti, rezultati v tiskovnem središču v papirni obliki so preteklost. Verjetno so te olimpiijske igre najbolj v oblakih do zdaj, saj v navodilih za vsako pomembno reč piše: naložite si aplikacijo. Tudi za dogodke z visokim povpraševanjem po vstopnicah, recimo. Prometna aplikacija je enotna za običajne obiskovalce iger kot akreditirane. Na začetku te preprosto vpraša, v kakšni vlogi prihajaš na ZOI. Če si kliknil na sekcijo akreditiranec, je sledila zahteva za vnos podatkov iz akreditacije, nato pa se je odprl svet prevozov. Za vsak slučaj je aplikacija zahtevala tudi telefonsko številko. Ne vem, za koga, kajti, ko so kolegi imeli težave z zadnjim avtobusom po voznem redu, ki ga seveda ni bilo, jih ni nihče klical, če malo obrnem na šalo.
Ima pa nekaj pomanjkljivosti, kajti ko si želiš pridobiti podatke o linijah na drugem prizorišču, za katere so nametali toliko oznak, da se težko znajdeš, jih ne dobiš. Aplikacija namreč zaznava, kje si in ti potem ponuja vsa postajališča v tvojem tekmovalnem okolišu. Ko klikneš, kam želiš, se izrišejo tudi smeri vožnje in postajališča. Škoda le, da tega ne pozna večina prostovoljcev in sodelavcev organizacije, ki po tekmah mrzlično tekajo od avtobusa do avtobusa in povzročajo paniko. •
