Laho je odplul na zadnjo plovbo
Ladja Laho z dolgo in pisano zgodovino, ki je nekoč služila mornarici, nato ribičem in nazadnje potnikom, je tik pred svojim koncem iz sna predramila morske bogove. Danes zjutraj je v slovo potrobila piranskim streham in zvoniku sv. Jurija. Odplula je čez zaliv. Stara kovinska ladja, sprva parna, se je tako po več kot treh desetletjih poslovila od slovenskega morja, potem ko je prevažala potnike in jim razkazovala znamenitosti naše obale. A pred zadnjo plovbo je poskrbela za pravo senzacijo. Ko je že vse kazalo, da bo šla v razrez, se je za ladjo s preroškim imenom Zadnje upanje (iz angleščine Last Hope oziroma Laho) našlo še eno - nepričakovano - upanje. Upanje v obliki, zdaj tudi uradno, nekdanjega koprskega župana Borisa Popoviča. Ta si je sicer na koncu premislil in na ladji ni dvignil svoje zastave. Je pa s svojim manevrom dobro razburkal predvolilni čas.
V resnici zgodba o Lahu presega lokalno politiko. Njeno bistvo je, da je slovensko pomorstvo letos prejelo še en močan udarec. V istem letu smo izgubili edino potniško ladjo in dokončno pokopali našega edinega ladjarja Splošno plovbo Portorož. Laho nas postavlja pred trdo dejstvo: znova moramo premisliti svoje zaveze do morja in do Resolucije o pomorski usmeritvi Republike Slovenije, s katero je država prevzela odgovornost, da bo pomorstvo vključila v svojo gospodarsko in razvojno politiko. Konec 122 let stare ladje nam žal kaže, kako malo cenimo svojo pomorsko dediščino.
Res je, da bi bil njen remont zahteven in drag. Vložiti bi bilo treba več sto tisoč evrov, zagotoviti posadko in ustrezen privez. Tudi privez, ki ga piranska občina lastniku že dolga leta omogoča brezplačno, se je uporabljal brez pravne podlage. Območje nekdanjih skladišč v Portorožu, kjer je bila ladja privezana, bi bilo treba dolgoročno urediti in mu zagotoviti status pristanišča. Druge lokacije v Sloveniji tako velikega plovila skorajda ne bi mogle sprejeti. Izjema je morda carinski pomol v Kopru.
A že to, da niti z lokalne niti z državne ravni ni bilo volje, da bi ladji dali še eno priložnost, veliko pove o mačehovskem odnosu oblasti do pomorstva. Težko je verjeti, da zanjo ni bilo prostora ne na morju, ne na kopnem. Njen lastnik Viko Kveder je že nekaj mesecev iskal rešitelja in jo ponujal v brezplačen prevzem. Prav tako je težko verjeti, da se ni našlo podjetje ali dva, ki bi v reševanju plovila prepoznala tudi odlično priložnost za oglaševanje. Kdor bi rešil Zadnje upanje, bi se lahko razglasil za zadnje upanje še za marsikaj drugega.
Če smo že pri junakih, ne smemo pozabiti na tistega pravega - lastnika ladje. Čeprav je še ni do potankosti poznal, se je pred mnogimi leti z njo podal čez ocean, prek razburkanih valov, mimo carinskih kontrol in vojnih žarišč - v času, ko je v nekdanji SFRJ divjala vojna. In ne smemo pozabiti niti na njegovo družino in posadko, ki so nam omogočili, da je bilo prostrano jadransko obzorje z Lahom v daljavi videti bolj prijetno in znano.