Kdo se je “poscal” na kulturo?
Če si je kdo v času letošnje predvolilne kampanje želel ogledati televizijsko soočenje na temo kulture, umetnosti in medijev, se je lahko obrisal pod nosom. Ni ga bilo niti na nacionalki, kaj šele na osrednji komercialni televiziji. V času, ko se na področju kulture bijejo najbolj histerične in bizarne bitke, osrednji mediji niso uspeli najti niti 60 minut za resno in vsebinsko razpravo, ki bi delu volilnega telesa olajšala izbiro.
Volilci - in kulturniki - so tako prepuščeni sami sebi in svojemu dojemanju sterilnih programov, v katerih se kultura povečini pojavlja kot obvezna rubrika. Nekaj o stabilnosti, nekaj o dostopnosti, malo - ampak res malo - o decentralizaciji. Lepo zložene besede, ki ne povedo ničesar, razen tega, da je nekaj treba napisati. No, krivico delamo tistim redkim primerom, kjer je očitno, da je nekdo dejansko razmišljal o sistemu, predvsem pa o ljudeh, ki v njem delajo.
Ker konkretne vsebine na področju kulture preprosto ni, so se na eni strani z vztrajnostjo pokvarjene gramofonske plošče odločili vrteti zgodbo o muzeju osamosvojitve, ki naj bi ga nekdo škodoželjno ukinil. Kot da gre za kulturni atentat, ne pa za projekt, ki je bil strokovno in konceptualno “švoh kot poljsko pivo”. Ampak mit je lažji. Ne zahteva razlage, samo ponavljanje.
Kulturo se v tej kampanji degradira tudi na raven folklornega kiča. Otrok s harmoniko, obljuba, da bodo vnuki še peli slovenske pesmi, in sanje o interaktivnem centru narodnozabavne glasbe. Skratka, jasno začrtano zapiranje kulturnega prostora v en sam, “ideološko sprejemljiv” okvir.
Tu so še ideje o krčenju kulturnega ministrstva in prepuščanju kulture samoregulaciji. Kot da govorimo o trgu krompirja, ne pa o prostoru, kjer nastaja družbena refleksija.
In potem pridemo do trenutka, ko zares padejo vse maske. Na povabilo k razpravi o kulturi, ki ga je Združenje dramskih umetnikov Slovenije naslovilo na 12 političnih strank, so se odzvali le trije predstavniki. Trije! In to v času kampanje, ko politki skačejo v vsak mikrofon kot lačni krapi na kruh. Bolno.
S tem molkom so se na kulturo “poscali”. Dokazali so, da jim zanjo binglja tja dol do Konga. Da je zanje uporabna le, ko jo je treba instrumentalizirati za ideološke bitke, za nabiranje političnih točk in za sila poceni simboliko. Ko pa pride do resnega pogovora, soočenja argumentov in odgovornosti, pa izginejo.
In potem vsako leto znova v Cankarjevem domu poslušamo o tem, da naj bo kulturni praznik vsak dan. Lepo zveni. A če sodimo po tem, kako se politika dejansko vede, je kultura vsak dan prej nekaj, kar se potrpi, ignorira ali zlorabi, kot pa nekaj, kar se razume kot temelj družbe.
Tri udeležbe. To je realna kulturna politika te kampanje.