Kako naj politika drži dano besedo, če jo je že dala
Redko se zgodi, da so nosilci političnih funkcij kdaj tako enotni, kot so bili izvoljeni predstavniki izolske občine v soboto 30. oktobra 2021. Takrat so se župan, podžupani in čisto vsi občinski svetniki poenotili do te mere, da so družno podpisali in javno oznanili zavezo, da bodo območje ob Prešernovi cesti, ki je bilo naprodaj iz stečajne mase bankrotiranega Primorja, namenili izključno javnim programom. Zatrdili so, da bo tisti, ki jim morebiti zemljišče spelje pred nosom, lahko gradil zgolj tisto, kar je na dotičnem območju že prediveno - hotel z vodnim parkom in garažno hišo. Ko izvoljeni predstavniki občine podpišejo javno zavezo, to ni zgolj načelno stališče, temveč pogodba z občani.
Zaveza je hkrati signal trgu, saj postavlja mejo in določa kaj je dovoljeno in česa se ne da izpogajati. Če občina danes reče, da prostorskih aktov ne bo spreminjala na željo lastnikov, jutri pa stori ravno to, ustvari nevaren precedens. V izolskem primeru je to odprto povabilo k špekulaciji: kupi poceni, počakaj na primeren trenutek, pritisni na odločevalce in s spremembo prostorskih aktov realiziraj ogromen dobiček. Seveda se takih podvigov sposobnejši špekulantje ne lotevajo v domačem kraju. K sreči (vsaj zanje) zemlja ni ravna plošča, in če to počnejo dovolj daleč stran od doma, se javni interes, ki so ga ob tem poteptali, skrije nekje tam za obzorjem in jim ne krati spanca.
A to ne velja za politike, še posebno ne lokalne. Ti bodo živeli v svojem kraju še dolgo po tem, ko bodo posledice njihovih prelomljenih obljub vidne vsem. Ne pozabimo: največ, kar lahko politiki dobijo od občanov, je zaupanje. To je valuta, ki je ne smejo razvrednotiti. Če jo, ne izgubjo le podpore, temveč tudi sposobnost vodenja. In brez te bodo občani vsako naslednje ščitenje javnega interesa sprejeli z dvignjeno obrvjo, vsako naslednjo zavezo pa z opombo “do preklica”. Račun za izgubo zaupanja javnosti pa lokalna skupnost plačuje še dolgo po tem, ko se zadnja parcela pozida in zmanjka prostora za uresničevanje javnih programov. Izola se nezadržno bliža tej točki.
Župan se bo v nekaj dneh moral odločiti med tem, da obrani javni interes ter vztraja pri zavezi, ki jo je občina dala občanom, ali pa resignirano dvigne roke in omogoči špekulantom, da na račun želje po šekulativnem zaslužku poteptajo pogodbo med občino in občani. Župan zato ne odloča zgolj o prostorskem aktu, temveč tudi in predvsem o verodostojnosti občine v razmerju do občanov. •
