Kaj izbrati, kam oditi
Olimpijske igre so tudi za medije velik zalogaj. Zagotovo je finančno zahtevno delo tudi pred tistimi, ki z iger poročajo. Veliko lažje je, ko gre za tekmovanja, osredotočena okoli enega mesta. Če vzamemo za primer zadnje ZOI, ki jih je gostila kitajska prestolnica, so vse poti vodile iz Pekinga in v Peking, ki je bil center vsega. Tekmovališča so bila okoli velemesta.
To so moje 14 olimpijske igre v karieri, a prve na prizorišču. Premierne bi morale biti leta 1994 v Lillehamerju, ko sem že imel tudi olimpijsko akreditacijo, a se je zadnji trenutek zapletlo, zato nisem mogel odpotovati na Norveško, kjer je Slovenija osvojila svoje prve zimske kolajne v obdobju samostojnosti. Ostale zimske in poletne igre so sledile v uredništvih, sprva radijskem, nato pa na Primorskih novicah. Bilo je še nekaj možnosti za potovanja na olimpijske igre, a se je vselej bolj ali manj zapletalo pri denarju in akreditacijah, ki so za vsako državo na voljo v zelo omejenem številu. Z daljave je pogled na dogajanje na igrah preglednejši in ni zaman ugotovitev enega od poročevalcev - veteranov, da v digitalnih časih več vedo tisti doma kot novinarji na prizoriščih olimpijskih tekem.
Ko je padla odločitev, da gremo na igre Cortina - Milano, se je bilo treba odločiti, kam. In to 13 mesecev pred začetkom tekmovanj, kajti olimpijske igre imajo svoje zakonitosti. V zimskih športih se lahko na svetovna prvenstva prijaviš do tri mesece pred dogodkom, za olimpijske igre pa to velja 15 mesecev pred začetkom. O razmetanosti prizorišč teh iger smo že pisali, zato je bila zelo zahtevna odločitev, na katera prizorišča velja oditi in da so si relativno blizu. Ker je prenočišč v gorskih krajih za potrebe tako velikega dogodka malo, se je bilo treba zelo hitro odločiti in poiskati bivališče, bodisi prek organizatorjev (ti so cene seveda navili), ali pa iskati sam, kje je relativno blizu in poceni, kar pa je bilo že skoraj vredno diplomske naloge. Toda kje? Kdo bi lahko dobro leto pred igrami vedel, v kakšni formi bodo na posamezna tekmovališča prihajali slovenski olimpijci?
O odhodu v dolino Fiemme ni bilo dvoma, kajti že minulo sezono je bilo jasno, da bodo smučarski skoki eden glavnih slovenskih adutov za kolajno. Najbližje, prek prelazov Cortina d'Ampezzo, kjer so bili napovedani tudi edini primorski nastopi na igrah v ženskem alpskem smučanju, uro in pol vožnje od drugega središča ZOI, je prizorišče biatlona v Anterselvi-Antholzu. Če bi slučajno želel slediti še kaki drugi slovenski paradni disciplini, recimo moškemu alpskemu smučanju v Bormiu ali deskarjem v Livignu, bi moral sesti v avto, zaviti po brennerski avtocesti proti Veroni, nato do Milana in navzgor v Valtellino, približno pet ur vožnje z avtom. Nato pa še poiskati parkirišče in avtobusni prevoz. Kar je seveda nevzdržno. •