Junija pogumni, novembra prestrašeni

V nedeljo smo izpustili priložnost, da bi odločali o svojem telesu, o svojem življenju, o tem, kako in kdaj ga končamo. Po tem, ko smo na posvetovalnem referendumu junija 2024 prvič izrazito podprli pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, smo jo zdaj brez večjih zadržkov zavrnili. Udeležba obeh referendumov je bila skoraj enaka, zato se upravičeno postavlja vprašanje: kaj je povzročilo tako izrazit preobrat?

Očitno je, da so bili nasprotniki predloga zakona uspešnejši. Bili so glasnejši, bolj organizirani in v nastopih agresivnejši. Jedro njihovih argumentov - z izjemo strokovnih pomislekov - je temeljilo predvsem na vzbujanju strahu. In strah je, kot običajno, imel premoč. K rezultatu je prispevalo tudi dejstvo, da zakon, ki je v svojem bistvu medicinske narave, ni imel podpore medicinske stroke. Ta v njegovo pripravo skorajda ni bila vključena. Gotovo bi se v zdravstvenih krogih našel še kakšen podpornik, vendar mnogi zdravniki svojega mnenja niso želeli ali si ga niso upali izpostaviti. Če bi predlagatelji zakona stroko vključili že od začetka, bi morda ublažili odpor in dosegli širšo strokovno podporo.

Zagotovo ni pripomoglo, da je debata, ki je izrazito etična, pa tudi intimna, saj zadeva slehernega izmed nas, zdrsnila v polje političnega boja. Ko etična dilema postane politično orožje, nekateri argumenti, četudi utemeljeni, izgubijo težo. Prehitro se je ustvaril vtis, da bodisi nasprotniki bodisi zagovorniki zakona v njem vidijo priložnost za nekaj minut politične pozornosti. Obrazi novih strank, kot sta Prerod in Demokrati, so se razpravi v glavnem - modro - izognili.

Kaj sledi? Zavrnitev zakona pomeni, da ga bo treba pripraviti znova - bolj poglobljeno in ob dejanski vključitvi strokovne javnosti ter širši razpravi. Tudi njegovi snovalci bodo morali natančneje pojasniti, kdo ga bo v praksi izvajal. A to se v času zdajšnjega mandata vlade Roberta Goloba verjetno ne bo zgodilo. Če pa bo po naslednjih volitvah državo vodil Janez Janša ali njegov politični dedič Anže Logar, je pričakovati, da te teme v prihodnjem mandatu sploh ne bo na političnem dnevnem redu.

Asistirana pomoč pri smrti bo prej ali slej verjetno postala običajna tudi v Sloveniji. Vprašanje je le, kdaj se bo to zgodilo. Rezultati referenduma kažejo, da so prebivalci Istre in Krasa na to možnost bolj pripravljeni kot prebivalci večine drugih regij. •