Italijansko nas je učila Cristina D'Avena
Evropski dan jezikov je lep izgovor, da spet kako rečemo o dvojezičnosti in si zastavimo vprašanje, če smo to dvojezičnost sploh kdaj cenili, ali puščamo, da počasi izginja, dokler ne bo morala postati dolžnost.
Prišli smo do “kad sam bio mlad” točke moraliziranja. Včasih je bilo tako, da se je italijanščina naselila v primorskih domovih kot nekakšna tiha učiteljica brez učnih načrtov in brez pritiskov staršev, ki zahtevajo petice. Najboljša učiteljica? Cristina D'Avena, vsekakor. Televizija je bruhala risanke in pesmi, mi pa smo jezik, ne da bi se tega zavedali, ponotranjili. Ni bilo nujno, da smo se ga “učili”, jezik smo preprosto živeli.
Moraliziranje o pomenu dvojezičnosti nadaljujemo s klasičnim: “Danes je drugače”. Otroci pridejo v stik z italijanščino večinoma le v šoli, kjer raven znanja ne zadostuje niti za naročiti “gelato” v Trstu brez ChatGPT-ja. Učitelji prilagajajo učne načrte, ministrstvo sanja, starši pa pritiskajo. Samo, da bo “naš sonček” odličen in uspešen. Uspešen, ampak ne nujno modrejši, ne nujno bolj čuten do sveta, ki ga razkrivajo prav jeziki.
Več jezikov kot znaš, več veljaš. Morda pa je prav tu srž stvari. Ko osvojiš jezik, ne dobiš le besed, temveč drugačen pogled na svet, nov del sebe, novo modrost, ki se usede globoko vanj. Vsak naučen jezik odpira okno v tujo kulturo, a hkrati osvetli kotičke tvojega notranjega sveta, ki jih prej nisi poznal. Zato ljudje, ki govorijo več jezikov, niso le praktično spretnejši. So močnejši, subtilnejši, bolj občutljivi in modrejši. In če tega ne cenimo, če tega ne nagradimo z resnično pozornostjo, smo izgubili veliko več kot samo nekaj besed.
In če smo iskreni, smo se v šolah, hočeš-nočeš, naučili tudi srbohrvaščine - tudi takrat, ko ni bila del kurikuluma. Zaradi večjega števila otrok iz nekdanjih jugoslovanskih držav ni šlo drugače. Nekateri se nad tem pritožujejo, a to so samo tisti Slovenceljni, katerih um ne seže dlje od Karavank. Jezikov se bojijo, drugačnih kultur ne razumejo in vse, kar presega njihov lokalni horizont, takoj diskreditirajo.
Dvojezičnost je danes črka v ustavi oziroma predmet na šolskem urniku. Morala bi pa biti stanje duha. Če je ne bomo ohranili kot vrednoto, bo postala dolžnost. Dolžnost, da zanamcem omogočimo, da bodo govorili jezike, da bodo videli svet drugače, da bodo modrejši, kot smo bili mi nekoč.
Če ne znamo jezikov, če ne vidimo sveta širše od lastnega dvorišča, ne bomo pripravljeni na svet, ki je že zdavnaj presegel Karavanke in Ljubljano.Večjezičnost je orodje za razumevanje, za rast, za življenje. Če tega ne zmoremo, nas bo čakalo zgolj dolgočasno in omejeno bivanje v svetu, ki ga nismo sposobni videti v vsej njegovi polnosti.
