Zakonito, a še vedno vprašljivo
Nova Gorica (in z njo Gorica) je štafeto evropske prestolnice kulture v začetku meseca predala slovaškemu Trenčinu in finskemu Ouluju, drami okrog poslovanja zavoda, ki je bdel nad projektom, pa še ni videti konca. Zavodu GO! 2025 je svet zavoda naložil, naj naroči zunanjo revizijo medijsko najbolj izpostavljenih projektov z domnevno spornim podjetnikom Milanom Krajncem. Pravniki potrjujejo, da so bila vsa evidenčna naročila “čisto po zakonu”. Super, čestitke. Lahko bi rekli, da je pravosodje zadovoljno, občina mirna, javnost pa ostaja zmedena.
Kakšna briljantna ironija! Po tem, ko smo vsi skupaj - javnost, kulturniki, politiki, Erika Žnidaršič in drugi - porabili skoraj 80 tisočakov za nasvete o rokovanju, nas oblastniki prepričujejo, da je bilo vse skupaj pravno ustrezno. To je tako, kot da bi nekdo ugotavljal, ali je kolo okroglo. Pravilno je, da je, a ker se nam zdi preveč veliko, bomo vseeno poslali strokovnjaka, da ga pregleda. In ja, nekdo bo plačan za to, da si ogleda papirje, potrdi, da je papir pravilen in reče, da je vse “ok”.
Neumnost je popolnoma sistemska. Najprej naročiš 80 tisočakov za “guruje”, ki nas učijo, kako se rokovati, potem zaradi pritiska javnosti naročiš revizijo, ki bo ugotovila, če je bilo vse v skladu z zakonom. Absurdno “do amena”. Revizija je v tem primeru zgolj formalnost, ki ne bo popolnoma ničesar spremenila. Ne bo preprečila, da naslednjič nekdo naroči novo serijo svetovanj za poljubne tisočake. Zakonito ne pomeni smiselno. Ne pomeni gospodarno. Zakonito ne pomeni, da je kdo pri zdravi pameti premišljeval o vsakem evru.
V svetu javnih naročil je očitno dovolj, da je vse “po zakonu”, da se formalno umakne vsaka odgovornost. Vendar zakon ne meri smotrnosti. Ne meri dodane vrednosti. Ne meri, ali je vsaka poraba sto ali deset tisoč evrov utemeljena. In prav tu nastane absurd: lahko naročiš, porabiš, zaračunaš - vse “čisto”-, a davkoplačevalec še vedno ne ve, kam je izginil ves ta denar.
Zato bo sredina izredna seja Mestnega sveta toliko bolj zanimiva. Ne gre za zakonitost, ta je potrjena. Gre za vprašanje ekonomičnosti, učinkovitosti in zdravega razuma. Gre za to, da je nekdo prižgal luč, da bi preveril, ali so ti milijoni evrov porabljeni smiselno. In to je edini razlog, da se bo v sredo svet zbral: ne zaradi kršitve zakona, ampak zaradi dejstva, da je zakon lahko odličen ščit, ko nekdo želi zapravljati javni denar brez resnega vprašanja, ali ima to sploh kakšen smisel.
In na koncu, če se bo zgodba o Evropski prestolnici kulture končala zgolj z razpravo o zakonitosti porabe, smo vsi izgubili. Kulturna prestižnost ne bi smela biti merjena v številkah ali formalnostih, ampak v smiselnosti in odgovornosti. Sicer pa bo spomin na ta projekt hitro zbledel - skupaj z idejo, da bi lahko kultura dejansko spreminjala svet. •