Država sem jaz
Močne osebnosti puščajo sled. Žal so jo za seboj pustili tudi mnogi samodržci, uzurpatorji, tirani in despoti. Ta pečat se pogosto ne kaže zgolj v političnih in družbenih pretresih, v zgodovinskih packarijah in madežih, temveč tudi v arhitekturi. Prek slednje lahko vladarji vtisnejo otipljivo, materialno sled, ki sicer ni večna, z njo pa morajo trpeti prihodnji rodovi. Prav takšno sled si je zaželel Donald Trump.
Ni mu bilo dovolj, da je ves svet z lastnimi potezami obrnil na glavo - ob tem se je namenil spreminjati še arhitekturne simbole ZDA. Po logiki svoje blagovne znamke, ki se obvezno kiti z besedo Trump, si je tudi v politiki zamislil pompozne palače, slavoloke zmage, prebarvana predsedniška letala in druge vrste kiča. Njegovo kitanje sten z zlatom spominja na čut za notranjo dekoracijo Saddama Husseina ali na kolosalne, monstruozne zgradbe, ki jih je naročil romunski komunistični diktator Nicolae Ceaușescu. S temi že na pol realiziranimi projekti se rad hvali, z maketami pa se igra kot otrok. Tudi nacistični voditelj se je nekoč igral z maketami povojnega Berlina in figuricami stavb, medtem ko je pravi Berlin gorel, sovjetski topovi pa so lazili čez reko Oder.
Prav v takšnem zaigranem zanosu je Trump ukazal porušiti zgodovinsko vzhodno krilo Bele hiše, da bi namesto njega dal zgraditi predimenzionirano plesno dvorano. A doživel je eno redkih blokad, odkar sedi v Ovalni pisarni. Gradnjo je začasno ustavil zvezni sodnik. Morda bo za predsednika sodnikova odločitev bolj boleča kot nasprotovanje evropskih politikov raketiranju Teherana ali zapiranje zračnega prostora za ameriške sile. Otroka namreč najbolj boli, ko mu vzameš igračo.
Bela hiša s svojo strogo, asketsko, neoklasicistično zasnovo ni zgolj predsednikova rezidenca, temveč dvorec ameriškega ljudstva. Njena arhitektura ne govori o moči, temveč izraža skromno protestantsko prizemljenost. Predsednik je, kot ga je pravilno podučil sodnik, zgolj njen začasni skrbnik. Trump je to narativo povsem obrnil. Bela hiša se z novim podaljškom v obliki plesne dvorane spreminja v podaljšek njegove poslovne identitete. Postaja del njegovega “branda”, blagovne znamke. Trump sporoča: država sem jaz. Ob tem eklatantno razgalja tako svoje pomanjkanje dobrega okusa kot strast do kiča.
Za ogled arhitekturnih zablod sicer ni treba prav daleč. Tudi na slovenskih tleh obstaja množica spomenikov, ki so si jih dali postaviti lokalni veljaki in postopači. Dokler ti projekti koristijo prebivalstvu, so vredni pohvale. Če pa so namenjeni zgolj slavljenju vladarja, so vredni graje. •
