Čakali so ga z baklo
Olimpijske igre se včasih vračajo v kraje, ki so jih že gostile. Po 70 letih so znova v Cortini d'Ampezzo, ki je leta 1956, s še nekaterimi okoliškimi prizorišči, sama gostila največji zimski športni dogodek na svetu. Zdaj se brez sodelovanja z ostalimi zimskimi središči ne bi uvrstila niti v širši izbor italijanskih krajev. Nabor športov, tekmovalcev in razsežnost iger so se v vseh pogledih od davnega leta 1956 razširili do neprepoznavnosti. Torino pred 20 leti je bil pojem nepotrebnega razsipništva in vzor tega, kako se zimskih iger ne bi smeli lotiti, saj zdaj tam večina tekmovališč propada, vsem na očeh predvsem bob steza in skakalnici.
Slovenski zlati časi nabiranja zimskih olimpijskih odličij od leta 2014 naprej so se nadaljevali tudi letos. Osem v Sočiju, vmes dve v Pjongčangu, pa nato pet v Pekingu in štiri (sinoči je bila v igri še peta) v Cortini-Milano. Nekateri vrhunski športniki so se poslovili, za večino še preostalih bo to zadnja ali predzadnja postaja v karieri. Prišli smo do konca nekega obdobja in v prihodnjih letih, z izjemo smučarskih skokov, v ostalih disciplinah ni videti naslednikov Jakova Faka, Žana Koširja, Žana Kranjca, Ilke Štuhec, Glorie Kotnik ... Pa čeprav so nekateri v mladinskem obdobju veliko obetali. Toda prehod iz mladinske v člansko konkurenco je za mnoge pretežak, nekateri poniknejo, drugi rabijo dolgo časa, da stopijo v ospredje tudi med člani.
Za pogled v vse prej kot svetlo prihodnost bo še čas. Ne spomnim se, kdaj bi imeli v olimpijski odpravi zgolj dva aduta za odličje, ki pa predstavljata nadvse privlačno zgodbo za medije tudi v deželah z razvitimi zimskimi športi. Brat in sestra Domen in Nika Prevc.
Če bodo čez sedem desetletij spričo uničevanja planeta zimske olimpijske igre še obstajale, bo kateri od sedanjih slovenskih tekmovalcev gotovo še ostal v kolektivnem spominu. Kot sta dva od 12-članske jugoslovanske oziroma slovenske olimpijske odprave iz Cortine leta 1956. Pa ne zaradi športnih dosežkov. V prvi vrsti sta to genialni načrtovalec skakalnic in letalnic Janez Gorišek, ob njem pa znani karikaturist in slikar Albin Bine Rogelj. Oba sta tekmovala v smučarskih skokih, na skakalnici, ki še stoji, a že dolgo ne obratuje. Z njima je bil tudi Jože Zidar. V smučarskih tekih so tekmovali Zdravko Hlebanja, Cveto in Janez Pavčič, Štefan Robač, Mara Rekar in Amalija Belaj-Arbeiterm, v alpskem smučanju pa Jože Ilija, Frank Cvenkelj, Ludvik Dornig in Slava Zupančič. Trije med njimi so še živi. Slovenci smo tudi na prvih igrah v Chamonixu imeli dva smučarja tekača, nastopila sta Zdenko Švigelj in Vladimir Kajzelj. Tretji v ekipi je bil Hrvat Dušan Zinaja, ki se je na 50-kilometrski progi mučil devet ur in pol. Samo nekaj organizatorjev ga je v cilju čakalo z baklami, ker so jim sporočili, da je še nekdo na progi.
To so bili časi, ko je bilo še pomembno sodelovati. Danes je pomembno le še zmagati. •