Ali bi se Sarkozy in Sanader pri nas izognila zaporu?

Ko nosilec politične moči pristane v zaporu, to ni demonstracija volje (sodne veje) oblasti, temveč dokaz moči pravne države. Toliko bolj, če gre za predsednika, premierja ali vplivnega župana. To seveda ne pomeni, da je oprostilna sodba v korist močnega politika problematična, kajti naloga pravosodnega sistema je ravno ta, da ugotovi, če je nekdo kriv ali nedolžen. Naše pravosodje pa tej nalogi očitno ni kos, saj se, tudi ko do obsodbe pride na prvi stopnji, zadeve praviloma zaključijo brez vsebinskega epiloga - z zastaranjem.

Te dni se je, ob vztrajnem ponavljanju, da je nedolžen, na prestajanju petletne zaporne kazni zglasil nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Še pred tem je v ločeni zadevi prejel triletno pogojno kazen, obe obsodbi pa predstavljata kazen za dejanja, ki jih je storil kot vršilec najvišjih političnih funkcij. Dva meseca pred Sarkozijevo selitvijo v zapor se je po enajstih letih prestajanja zaporne kazni na svobodo vrnil nekdanji hrvaški premier Ivo Sanader, prav tako obsojen zaradi nezakonitih ravnanj v vlogi premierja - in to kot predsednik takrat in danes absolutno najmočnejše in najvplivnejše hrvaške politične stranke, ki ima ves čas bolj ali manj vse niti oblasti trdno v svojih rokah. Francija in Hrvaška, tako kot njuna pravosodna sistema, imata različni zgodovini. To nazorno kaže, da sposobnost neke države, da v praksi uveljavi načelo enakosti pred zakonom, ni toliko stvar demokratične tradicije, ampak bolj vprašanje politične volje.

Praksa že zaključenih sodnih procesov zoper nosilce politične moči pri nas kaže, da v Sloveniji tovrstne volje močno primanjkuje. Največ, kar lahko v praksi doleti nosilce političnih funkcij, so mnenja protikorupcijske komisije, oziroma v primeru težjih dejanj - ali politikov drugega jakostnega razreda, kot so župani - nepravnomočne obsodbe, ki med pritožbenimi postopki praviloma zastarajo. Svojevrsten rekorder, tako na Primorskem kot na območju celotne države, je nekdanji koprski župan Boris Popovič, ki se je zagovarjal v več deset kazenskih postopkih zaradi ravnanj, ki jih je storil kot župan. Nekaj več kot pet milijonov evrov občinskega denarja za odvetniške posle je, tako kaže, bilo dovolj, da se je - tudi v nekaterih kazenskih postopkih, kjer je bil na prvi stopnji spoznan za krivega, zaradi zastaranja zadeve med pritožbenim postopkom izognil kazni, ki mu je bila nepravnomočno dosojena na prvi stopnji. Popovič seveda ni edini primer, je pa najbolj nazoren dokaz tega, da se nosilcem politične moči pri nas - celo na lokalni ravni - ni treba bati razpleta sodnih procesov, saj se lahko zanesejo na to, da se bodo sojenja zaključila brez vsebinskega epiloga - z zastaranjem. •