Testi kažejo žalost in nemoč

Devet mesecev je že, odkar sta bila z možem na zmenku. Kaj zmenku, preprosto sama. Takrat je tašča zadnjič prevzela varstvo njunega sina. Njegovo obnašanje ji je bilo preprosto preveč; njen vnuk je obsesivno prižigal in ugašal luči, spuščal zvoke, kot da je kakšna živalca. Tast ni najbolj čuteča oseba na tem svetu, pa se je razjezil, zabrundal nekaj o tem, da se v njegovi hiši njega ne bo ... Tašča ga je sprva mirila, tasta namreč, dokler se ni razburila tudi sama. In nazadnje še njun vnuk. Zelo razburil. Ko sta prišla ponj k nonotom, je bil že daleč v svoji spirali obupa. Vso noč sta ga poskušala pomiriti. “Drugič povej točno uro, kdaj prideta nazaj,” ji je zabrusila na vhodnih vratih, ko ji je v roke potisnila hlipajočega otroka. Tašča jo je v svoji nemoči napadla, njo pa je postalo sram. Vzela je otroka, vsa v nori skrbi za kričečega sina, sprejela pripisano krivdo in oblila jo je toplota, kot da bi se polulala.

Ponoči je razmišljala in se premetavala. Pa saj sem ji točno povedala, kako dolgo naju ne bo, lahko bi tudi poklicala, če je bilo preveč. Zakaj je zdaj to vrgla meni pod nos, saj sva bila vendar oba, jaz in njen sin, moj mož ... Sram se spreminja v jezo, medtem ko lovim sinovo roko, ki se udarja po glavi. Tudi sama preusmerjam nemoč v neko namišljeno tarčo, tašča bo super, med sinovi udarci in kričanji ni kaj dosti možnosti za trezne misli. Ja, ja, si pritrjujem, nikoli me ni marala, ona je kriva, zaradi nje se počutim slabo, upam, da tudi ona ne spi ...

Menda je tudi klinično pomembno depresivna. Kaj zaboga pomeni klinično pomembno? Imaš lahko depresijo - a je ta nepomembna? Kot na primer barva spodnjih gat, ki jih nihče ne vidi?

Sin je hiter, izmakne ji rokico in se ugrizne v zgornjo stran dlani. Tokrat do krvi. Zdaj tudi ona ne more zadržati krika, njen glas je nekaj med kričanjem in hlipanjem ... “Pa zakaj to delaš, zakaj mi to delaš, zakaj, nehaj, nehaaaaaaaj!”

***

“Zaenkrat vam lahko predpišem samo antidepresive,” piše recept psihiatrinja, potem ko ji pove, kako neznansko je utrujena. In kako ne more zaspati.

“Ampak,” išče besede, “saj jaz se ne počutim vedno tako slabo, včasih sem še kar polna življenja.” Dvigne glavo, očitno ji je postala zanimiva. “Vas bom poslala na testiranje za bipolarno motnjo.”

Na naslednjem obisku izve, da so rezultati testov pokazali, da je tesnobna. Precej. Kot da tega ne bi vedela že sama. V nekem trenutku ji je spodnji del vidnega polja začel nekontrolirano poplesavati. V avtomobilu jo je večkrat obšel občutek, da ne more dihati. Šla je na bolniško, za kakšen teden, ker, opala, na slepo se pa ne more voziti v službo. Sploh če medtem od tesnobe niti diha ne.

Menda je tudi klinično pomembno depresivna. Kaj zaboga pomeni klinično pomembno? Obstaja tudi klinično nepomembno? Imaš lahko depresijo - a je ta nepomembna? Kot na primer barva spodnjih gat, ki jih nihče ne vidi? Torej je vseeno, če so velikanske z rožami. Ko je zdravnico slišala reči še, da je v trenutkih stiske nekoliko suicidalno razpoložena, je pomislila, da so testi res dobri.

“Torej, bipolarne motnje testi niso pokazali?” vpraša zdravnico.

“Ne. Zaenkrat ne. A bodiva pozorni.”

Najraje bi jo stresla. Že se vidi, kako ji od nemoči kriči v obraz, kako njena slina prši po zdravničinih očalih. Ker ne razume lastnega sina, a ga vseeno brani pred plenilci, resničnimi in navideznimi, saj on razume svet še manj kot ona, njegova mama! Počutim se kot dvoletnik, ki v rokah drži brzostrelko, ji šine skozi misli.

Utrujena je, tako utrujena ... Nima več moči. “Seveda, bodiva pozorni. Hvala za recept.”

Zdravnica očitno telesno začuti, da se je razpoloženje spremenilo. Še vedno je ne spusti. Morda vidi skozi vso to kipečo peno nemočnega besa. “Pa dajte ... Dajte mi no kaj več povedati o sebi ...”