Kako zelo je potrebovala takšen večer, kot je bil včeraj!
Me with the floor show, kickin' with your torso” si je prepevala naslednje jutro. Neprespana in z glavobolom si je pripravljala kavo, obraz pa ji je vendarle krasil širok nasmeh. Glava je ni bolela od kakšnega mačka, tisti dnevi šager so bili že zdavnaj za njo. Krivo je bilo pomanjkanja spanja, telo po 40. letu nič kaj več ne odpušča raznih prekrškov.
No, tega prejšnji večer je storila zavestno in načrtno. To jutro jo je razganjalo od tistega popolnoma nekoristnega veselja. Bilo je jutro po res dobri zabavi, po množičnem koncertu, po preglasni glasbi in svetlobnih efektih - nekaj, česar so se kot družina že vsaj desetletje izogibali kot za stavo.
Vzela je dopust, prejšnji večer je načrtovala že pol leta prej, vedela je, da mora vsaj tokrat svoje potrebe postaviti na prvo mesto. Kar je storila premalokrat. A ko je, jo je to napolnilo še za tedne naprej.
Odkar so pri njunem najstarejšem sinu odkrili avtizem, sta se bila z možem primorana naučiti marsičesa. Da so premočni dražljaji, tisti, ki so zdaj sicer pri njej sprožali glavobol, a tudi en kup postkoncertne evforije in prijetnih spominov, nekaj, kar njen sin zavrača. Fizično zavrača. Zavrača s totalnim zlomom, s tresenjem celega telesa, s samopoškodovanjem. Na to te ne pripravi nobena raziskava, nobena teorija, noben pediater, noben psiholog. To je situacija, ko si vržen v vodo in pač splavaš, ker drugače utoneš. In splavaš tako, da skrčiš družabne aktivnosti na minimum. Pričneš pri velikih, na primer božičnih proslavah, novoletnih koncertih, nato odpade Miklavž, sploh če je prevelika prireditev, nič več ni obiskov tekem, spodbujanj na turnirjih, da pusta niti omenja ne. Takrat se, to so se po letih “napak” naučili, najraje kar odpravijo kam na počitnice.
“Nočem rocka, DJ. Ampak zaradi tebe se počutim tako lepo. Kdaj se bo nehalo, DJ? Ker me držiš budnega vso noč.” Skorajda se je polila s kavo, tako se je smejala svojemu okornemu prevodu popularne uspešnice, ki jo je prejšnji večer kriče popevala s tisoči drugih na stadionu.
Vzela je dopust, prejšnji večer je načrtovala že pol leta prej, vedela je, da mora vsaj tokrat svoje potrebe postaviti na prvo mesto. Kar je storila premalokrat. A ko je, jo je to napolnilo še za tedne naprej.
Prejšnji večer je bila vesela kot kakšna najstnica. Nagajivo je pomislila, da takrat, ko je res bila najstnica, ni bila najbolj vesela, navkljub lepi postavi, zdravju, sijoči koži in lepim lasem se je ukvarjala s kakšno malenkostjo, ki jo je našla na sebi in jo je motilo tako zelo, da se je lahko pripravila do solz. Sama sebe. Nič kaj ni pogrešala tiste stare sebe, vsaj psihološko ne.
Medtem ko je srknila kavo, ji je skozi glavo šinila tista misel, ki se je verjetno do sedaj utrnila že milijardam ljudem pred njo. Ko bi le lahko združila današnjo pamet in modrost s telesom tiste še ne dvajsetletnice. Bila bi razsvetljenje v telesu boginje!
Na glas se je nasmejala svoji domislici in pomislila, da če jo skozi okno sedaj vidi kakšen od sosedov, bo prepričan, da se ji je odpeljalo. Predolgo so jo že videvali predvsem zaskrbljeno, stresirano, ves čas v pogonu za hiperaktivnim sinom, ves čas v svojih skrbeh … Sedaj pa sedi ob kavi, vsa razmršena, z neodstranjenimi ličili prejšnjega večera in se glasno reži sama sebi.
Kako zelo je potrebovala takšen večer, kot si ga je privoščila včeraj! Ko je bila njena glavna skrb, da je našla pravi sedež na stadionu in da se je spomnila vseh besedil svojega ljubljenega pevca iz študentskih let. Z ljubeznijo do sebe je začutila svoja leta, svoje izkušnje in preizkušnje kot pot, pot, ki je sicer morda ne bi vedno sama izbrala, ki je bila dostikrat težavna, včasih preveč. A ki jo je je, sploh s takšnimi oazami čistega veselja, vendarle zmogla. Prebrala je listek, ki ji ga je na mizi pustil mož, in se spet iz srca in glasno nasmejala. “Happy wife, happy life!” (Srečna žena, srečno življenje).
