“Huhh, poklon, tega pa jaz ne bi zmogla ...”
Diagnoza MAS (motnje avtističnega spektra) pri njenem sinu sama po sebi pove le malo; ne razkrije, kaj to dejansko pomeni za posameznika, ki jo ima, in za ljudi, ki so z njim. Ker pa je bila od nekdaj zgovorna, nikoli tiha, že v študentskih letih družbeno aktivna, pozneje, pred rojstvom sina, pa uspešna v marketingu (prav ima, da si prizna zasluge, čeprav se ji tisti čas danes zdi kot iz neke prejšnje zgodbe) - tudi zdaj ni drugače.
Ozavešča, sodeluje na okroglih mizah, ob svetovnem dnevu avtizma jo mediji vabijo k izjavam, občasno se pojavi na televiziji in se nato priduša, koliko kilogramov ji je spet dodala kamera - saj vendar vsi vedo, da smo na TV videti nekoliko bolj zaobljeni ...
Zmore. Ni pa robot. Nihče na začetku ne ve, koliko zmore. In vsak je razočaran, ko se izkrca v Amsterdamu, pričakoval je pa Dubrovnik.
To je njen pristop: govoriti o družinski izkušnji življenja z otrokom z avtizmom, ne pa o kilogramih, ki jih doda televizija. To je način, kako sprejema dejstvo, ki ga ne more spremeniti - da je njen prvorojenec na avtističnem spektru. Zaradi tega je življenje nje in njene družine zagotovo drugačno, kot sta si ga ob koncu dvajsetih let zaljubljeno in romantično zamišljala z možem. Nekje je naletela na prispodobo, ki jo je povsem prevzela, in jo rada ponavlja znancem ter v televizijskih pogovorih (ja, tam, kjer pred kamero vsakomur dodajo nekaj kilogramov).
Načrtovala je počitnice na hrvaških otokih, z družino so vse pripravili, ogromno kopalk, brisač, napihljivih blazin. Z Ronk so s čarterjem odleteli proti Dubrovniku, ker kdo se bo pa gužval v tisti procesiji razgrete pločevine po cestah ... Letalo pa je pristalo na Nizozemskem. In kaj zdaj? Gor pa dež, 15 stopinj in razočarani otroci.
Konec sveta? Ne. Sprememba načrtov? Gotovo. Pomanjkljiva oprema in razočaranje? Seveda. A ni konec počitnic, samo od njih je odvisno, kaj bodo storili. Šli v jok pa na drevo? Ali nakupili nekaj toplih oblačil in si izposodili kolesa? Samo od njih je odvisno.
Odzive svojih znancev - ko pa ima kdaj vendarle slab dan, ko je neprespana, ko je razočarana, da “niso na Hrvaškem”, tako kot je načrtovala svoje življenje - lahko razdeli v več kategorij. Saj o tistih nezlomljivih optimistih bo še kaj povedala. A v resnici njo zabolijo tisti, ki se delajo, da je ona osebno zdaj neka svetnica, superženska, nek nedosegljiv ideal ...
Ta kategorija znancev jo sicer potrpežljivo posluša, ko potoži nad neprespano nočjo, ko pač nima dobrega dneva - ker takšne imamo vsi, pa naj so naši otroci nevrotipični ali nevrodrugačni - a ob tem zmaje z glavo. “Jaz tega ne bi zmogla, nikoli!”
Morda jo pri tem nekaj zaboli. Prav tam, v srcu. Kot bi že s tem, ko pove, da potrebuje spanec, in to deli z nekom, naredila ... slabo reklamo ljudem z avtizmom. “Tega jaz ne bi zmogla ...” Ker jo ob vse hitrejšem razvoju genskega inženiringa ter ob našem prepričanju, da je mogoče vse nadzorovati in načrtovati, ob ameriških načrtih njihovega zdravstvenega ministrstva za popis oseb z avtizmom - močno skrbi. Zelo konkretno. Svet postaja nenavaden - in prav ljudje z avtizmom so tisti, ki so pri tem najbolj “normalni”.
Zmore. Ni pa robot. Nihče na začetku ne ve, koliko zmore. In vsak je razočaran, ko se izkrca v Amsterdamu, pričakoval je pa Dubrovnik. A ob tem postaja tudi človek, ki raste in se razvija ... Ne kičasto navzgor, ne vedno brez pretresov, ne vedno brez jamranj - a sama zdaj teh nenačrtovanih sprememb ne bi spreminjala. Pa čeprav ni vse gladko in njihova cesta nikakor ni ravna asfaltirana avtocesta.
Samo človek je. Po eni strani šibka, hitro lomljiva in nepopolna. A po drugi strani - neverjetno prilagodljiva. In - tega pa na televiziji nikoli ne reče na glas - morda vsak dan, ob vsaki premagani težavi kanček boljša. Čeprav tega ni načrtovala. Niti ni verjela, da bo zmogla. Tega na začetku pač ne ve nihče. A ljudje, nepopolni ljudje, smo polni presenečenj.
