Ga bo treba malo bolj strogo prijeti ...
Drugi sin se jima je rodil, ko je imel njun najstarejši dve leti. Bila je vsa podprta s koristnimi hormoni, polna zaupanja vase, srečna in polna energije ter ljubezni. Pa se je tako pogumno odločila, da bo najstarejši ostal doma z njo in novorojenčkom. Saj zmore, saj ima čas, saj je vendar na porodniški ... Mož je bil veliko službeno odsoten, zato je z otrokoma večino časa prebila sama.
Morala si je priznati, da se je starejši sin Marko v zadnjih mesecih pred rojstvom drugega sina zelo spremenil. Bil je težko vodljiv, ponoči skoraj ni spal. Ves čas je begal z enega mesta na drugega, bil je povsod in nikjer, nikjer ni zdržal na mestu. Ni zmogel obstati na miru. “Živahnost,” se je tolažila.
Takih komentarjev, glasnih in tihih, je bila že navajena. Skrbelo jo je. Spraševala se je, kaj počne narobe. Marko takrat diagnoze spektra avtistične motnje še ni imel.
Bila je znanstvena fantastika, da bi se Marko svoje mamice držal za roko in mirno hodil ob vozičku, kjer je spal bratec. Čez dan je bil prvorojenec razposajen, srčen, a neobvladljiv, begavček, ki je nujno potreboval gibanje. Še posebej dobro je nanj vplival gozd, pomirjala ga je narava, zato so tam preživeli praktično cele dneve. “Narava je koristna za razvoj otrok,” se je tolažila, ko se ji je stožilo po stanovanju.
Ker so živeli v mestu, se je seveda vsak njihov sprehod vsaj začel in končal v mestu, ob cesti, med semaforji in avtomobili. Neštetokrat je Marka trdno držala za roko, zavedajoč se nevarnosti, ki je nanj prežala vse naokrog. Kot neštetokrat pred tem je drugorojenca, še dojenčka, naložila v voziček in ga odnesla po stopnicah iz bloka. Marko jo je počakal v zaprtem stanovanju, stekla je ponj in njihov sprehod se je začel.
Takoj pod blokom je srečala drago prijateljico, s katero sta izmenjali nekaj besed. Marko je medtem že tekel po bližnjem travniku. Prijateljica je hitro prepoznala njeno stisko, saj je nenehno pogledovala proti svojemu nepredvidljivemu begavčku. Prijateljica ga je takrat videla prvič in kot izkušena mamica treh otrok ji je dobronamerno svetovala, naj svojega sina Marka vendarle malo bolj prime v roke. “Pri teh letih bi pa že ja moral znati malo počakati.” In dodala, da če bo dobro vzgojila prvega, tudi pri drugem sinu ne bo težav, sicer ne bo obvladala nobenega.
Takih komentarjev, glasnih in tihih, je bila že navajena. Skrbelo jo je. Spraševala se je, kaj počne narobe. Marko takrat diagnoze spektra avtistične motnje še ni imel. Res je živela za svoja sinova in vanju vlagala ves svoj čas, vso svojo energijo, vso ljubezen, ki jo je premogla. Najbolj na svetu si je želela biti dobra mama, pa se ji je največkrat zdelo, da je popolnoma odpovedala, da ne zna.
Prijateljici je le prikimala, se poslovila in odšli so do bližnjega križišča, zadnjega pred gozdom. Marka je z eno roko trdno držala, z drugo pa voziček. Med čakanjem na prehodu za pešce pa se je nemiren fantič nenadoma iztrgal iz njenega prijema, stekel na sredino ceste in ...
Gume so zacvilile. Avto je ustavil. Za trenutek je zmrznila, takrat se je postarala za nekaj let, čutila je, kako je šlo življenje iz nje. Marko pa ni niti trznil, nevarnosti ni zaznal. V šoku je stekla ponj, počepnila in mu skušala dopovedati, kaj se je zgodilo, opisati nevarnost, ki mu je grozila. Od nemoči je nehote povzdignila glas.
Za ramo jo je precej grobo prijela starejša soseda in jo oštela. Da otrok ni nič kriv, naj se nanj ne jezi in dere. “Kriva si ti, ker ne paziš nanj, ker mu dovoliš, da teka vsepovsod.”
Ni se odzvala. Bilo ji je hudo. Besede bolijo. A na ven se ne vidi nič. Tako kot pri avtizmu. Tiho je pozdravila in zavili so v gozd.