Da bi razlagala in se opravičevala ... Zakaj že?
Naučila se je izbirati bitke in vse bolj ločevati pomembne od tistih, ki to niso. Začudeni ljudje v vrsti pri blagajni, ko polodrasla hči z avtizmom poskakuje na mestu in maha z rokami - to je nepomembna bitka. No, razen če bi punca koga med tem kriljenjem slučajno zadela; nekaj odstotkov njene pozornosti je vedno rezerviranih za varnost. A da bi razlagala in se opravičevala ... Zakaj že? Tega se je dolgo držala, zdaj pa ji res ni več treba. Tudi njej je vzelo veliko časa, da je hčerkino drugačnost zares sprejela.
Sama sebi je čestitala, ko je fotografu predlagala, da bo hčerko doma ob steni fotografirala sama (približno milijonkrat, da je gledala v pravo smer), on pa naj potem uredi ozadje, da bo posnetek primeren za osebno izkaznico. Ker da bi hči z izrazito socialno anksioznostjo in hiperaktivnostjo - tisto resnično, ko niti stotinke sekunde ne zdrži pri miru - zmogla fotografiranje v studiu, pod močno lučjo, z neznancem za objektivom in vrsto ljudi za zaveso ... Ne. V takem primeru bi ostala nedokumentirana neznanka, ona pa mama v prekršku.
Fotograf je privolil. Prepričal ga je neuspešen poskus, ko je hči iz kotička za fotografiranje ušla in mu skoraj prevrnila kos drage opreme. “V redu,” je prikimal, “pošljite nekaj posnetkov, postavite jo pred steno, bom že uredil ...” Z živci na preži je na občini predala fotomontažo v obdelavo, kot da nekoga tihotapi. A je šlo skozi. Uspelo je - brez travme v fotografskem studiu!
Včasih je prav ponosna nase, kako kot mama otroka, ki ga rutina pomiri, zna razmišljati povsem izven okvirjev. Prav nerutinsko, povsem po svoje.
Nevrorazličnost se res lahko pokaže na izjemno domiselne načine - in podobno domiselne so tudi rešitve, s katerimi družine krmarijo svoj vsakdan.
Ko gredo na primer v Ljubljano, to vedno izvedejo po istem vzorcu. Na srečo je tudi mlajšemu bratcu njihov “ljubljanski scenarij” zelo pri srcu. Velika mesta so za otroke z avtizmom naporna - zato je nujno vključiti znane elemente, ki jih umirjajo. Kot mama ne more imeti vsega pod nadzorom, veliko pa lahko.
Pridejo v Ljubljano in parkirajo v Tivoliju. Vedno. Sprehod skozi park je preventivni detoks za gnečo, ki čaka v središču. Že od tam pokliče Kavalirja, brezplačno občinsko storitev, ki te pobere na dogovorjenem mestu in odpelje do cilja z odprtim mini električnim avtobuskom. Hčerka ga obožuje, sin še bolj, oni pa brez stresa skočijo nanj pri Nami in se peljejo. Včasih kar krožno, samo toliko, da jih veter malo poboža po licih.
Ko je bila hči mlajša, je bila pravi begavček - v eni sami sekundi je lahko izginila izpred oči in že odvandrala po svoje. Z leti se to umirja, a ona, mama, se še vedno najbolje počuti v kontroliranih, zaprtih prostorih. Kaotičen Prešernov trg, preplavljen s turisti, to vsekakor ni.
Zato jih Kavalir, ko potrebujejo ponovni socialni detoks ali ko postanejo lačni, odloži kar pred vrata Mestne igralnice. Ta je večino časa brezplačna. Ima čudovit, ograjen in miren vrt, prijetno notranjost, prostore za umirjanje z oblazinjenimi kotički in prikupno kavarnico. In dovolijo, da na vrtu nekaj prigrizneš - tudi če si prineseš svoje. Tam si z možem privoščita kavo; v vročini ju hladi nežna umetna meglica, hči pa lahko vrti, pleše in se giblje, ne da bi koga motila ali bila sama ogrožena. Ona pa je ponosna, da zna tudi v napornih okoljih najti tiste točke miru, tista majhna očesa sredi nevihte - kjer lahko samo dihaš, sprostiš ramena ... in v miru popiješ kavo.
Tako je odkrila svoje oaze miru na beneškem letališču, enem redkih, ki ne kriči obvestil skozi zvočnike (in velja za “avtistom prijazno letališče”), ter “tihe sobe” v restavraciji s hitro prehrano na Malti ... Ne, ne dela reklame. Le uči se razmišljati - izven okvirjev. •
