Bomo zažgali tudi Titov trg?

Politična desnica, kot bi imela tvite že vnaprej pripravljene, je pripetljaj v manj kot uri preoblikovala v naracijo o osvoboditelju, ki je storil tisto, česar oblast menda ni. "Očistil" je prostor navlake prejšnjega režima. S tem je razumen okvir kaznivega dejanja dobil novo, bizarno etiketo. "Dejanje demokratične higiene", kao. Izraz je na prvi pogled všečno absurden, a postane srhljivo jasen v trenutku, ko spoznamo, da naj bi higiena v tem kozmosu pomenila ureditev prostora po lastnem ideološkem okusu. V praksi bi to pomenilo: če kdo moti moj svet, mu odrežem glavo. Bronasto, seveda. Za zdaj.

A če naj bo merilo enako za vse, potem bi se morala ta higiena nadaljevati. Zakaj se ustaviti pri bronu? Če je kulturna dediščina legitimen cilj, kadar pripoveduje zgodbo, ki ne ustreza eni politični stranki, se logika ne ustavi pri Titovih spomenikih, temveč vodi do vsakega zvonika, mozaika in oltarja, ki nosi breme institucije, katere zgodovina je prepredena s preganjanji, nasiljem in zamolčanimi grobovi, ali pač? Ali bi to že preseglo dopustno mero "higiene" in prešlo v "kristjanofobijo"? Vandalizem nikoli ne more biti politični argument, saj odpira vrata logiki, ki ne zna razlikovati med spomenikom in sovražnikom.

Ko sprejmemo nasilje nad kulturno dediščino kot politično intervencijo, odpremo tista vrata, skozi katera so v devetdesetih hodili norveški piromani in ... glasbeniki.

Nemara vam je na uho že prišlo ime Varg Vikernes, ki se podpisuje pod umetniški projekt Burzum. Norvežan je v devetdesetih po svoje "urejal" kulturno krajino. V dveh letih je požgal osem cerkva - med njimi tudi slovito Fantoft -, pa ne zaradi estetskih pomislekov, temveč zaradi ideološkega sovraštva. Leta 1993 je zaradi umora končal za zapahi, tam pa se je njegovo sovraštvo sprevrglo v ekstremno politično gibanje.

Ko je Anders Breivik leta 2011 v Oslu in na Utøyi ubil 77 ljudi, mu je Vikernes poslal svoj 1500-stranski manifest. Seveda ne iz prijateljstva, temveč iz ideološkega sorodstva. Rezulat? Vikernes aretiran, cerkve požgane, nikakršna družbena prenova, le prazne lupine stavb in iz njih izpuhtele stoletne zgodbe. Če kaj, nas ta zgodovina uči, da se požig, lomljenje in rezanje nikoli ne končajo pri materialu, temveč pri družbi, ki si dopusti, da takšno dejanje sprejeme kot politični "statement".

Pomembno je, da vsak vandalizem obsodimo enako, ne glede na barvo tarče. Pri požigu cerkva ne gre za kritiko krščanstva in pri rezanju bronaste glave ne gre za kritiko zgodovine. Pri obeh gre preprosto za uničevanje.

Slovenska kulturna dediščina - tako kot norveška, francoska ali ameriška - ni katalog idolov, ki jih častimo, temveč arhiv, ki ga ohranjamo. Tudi kadar se z njim ne strinjamo. V Kopru ni bilo nič bolj sprejemljivo, ko so po fasadah kulturno zaščitenih stavb grafitirali Janšo kot pastirja med ovcami ali v taiste stavbe vrtali luknje, da so lahko obesili novoletne lučke. Politično duhovito, estetsko dovršeno ali ne, vandalizem ni mnenje, temveč uničenje. In uničevanje je vedno najcenejši, zato tudi najneumnejši način razprave. Kulturna dediščina je arhiv družbe. Z vsemi sencami vred. Kdor misli, da jo lahko popravi z žago ali vžigalico, pravzaprav amputira del samega sebe.

A današnja politika, očitno utrujena od argumentov, išče bližnice. Očitno verjame, da lahko zgodovino rešiš tako, da odrežeš njen kiparski višek. Da lahko identiteto ohraniš tako, da režeš njene bronaste kosti. Da lahko demokracijo okrepiš tako, da jo osvobodiš dediščine.

In tako smo se znašli v nekem čudnem svetu, kjer glava bronastega Tita postane bolj politična od katerega koli živega politika in kjer se vandalizem, namesto da bi bil tiho obsojen, slavi kot moralni pogum.

Toda resnica je precej manj romantična. Dejstvo je, da se je politika zatekla k žagi, ker očitno nima več argumentov in si želi samo še zdrah. S tem ko je politična desnica vandalizem oklicala za "higieno", je pravzaprav priznala, da ji logika že dolgo smrdi.

In veste ... ko moralni kompas začne kazati proti prtljažniku avtomobila, v katerem leži odžagana bronasta glava, potem nam ne pomaga več nobena retorika. Takrat ne govorimo več o ideološkem sporu, o razpravah o zgodovini ali kritikah preteklosti. Govorimo o trenutku, ko je nasilje postalo sredstvo argumentacije. Ostane nam le še najosnovnejše vodilo, da je kulturna dediščina branik in ne vojno polje, kjer lahko vsakdo s svojim orodjem uveljavlja lastno resnico.

Če temu moralnemu kompasu dovolimo, da postane orožje, bomo hitro ostali brez vsega. Tudi brez glave. Brez razlikovanja med simbolom in sovražnikom, med kritiko in uničevanjem, med zgodovino in njeno amputacijo. In družba, ki si dopusti tak zdrs, lahko kmalu ugotovi, da rezilo, ki je danes namenjeno bronu, jutri meri v tkivo skupnosti, ki jo domnevno brani.