Bil je brat od “ta prizadetega”

Bolj kot se bliža september, bolj ji spomini odtavajo nazaj v tista leta ... Saj ve, prehod iz vrtca v šolsko obdobje je zahteven za vse - za otroka, in, to še kako prizna, tudi za starše. Neko prvinsko obdobje otroštva se nepreklicno zaključuje. Ob tem jo je pri starejši hčerki tudi dajala otožnost, dobro se spomni, kako je moral partner skoraj bolj tolažiti njo kot hčerko.. No, hčerke ni bilo treba, ona je komaj čakala, da je z novo torbico s samorogom in plišasto peresnico kooooončno zakorakala v prvi razred. Ona, mama, pa vsa objokana pred šolskimi vrati, bila je poosebljenje vseh stereotipov, ki se jim je kot mlajša posmehovala.

Mislila je, da bo pri drugorojencu šlo lažje - pač, vaja dela mojstra, kajne, pa še doma jo je čakal tretji otrok, tudi sinček, le dve leti mlajši. A življenje se jim je obrnilo čisto po svoje. Z enoletnim odlogom šolanja je njun drugorojenec, ki ima motnjo avtističnega spektra (MAS), začel obiskovati prvi razred na redni osnovni šoli. Želeli so poskusiti.

Njihov najmlajši je imel težave z nekaterimi vrstniki na šoli še dolga leta po odhodu svojega starejšega brata z avtizmom. Bil je brat od “ta prizadetega”. Označen, ker se je nekdo pač ob tem bolje počutil, ker je “normalen”.

Koliko je slišala zgodb, da so fantki včasih počasnejši, pa se kasneje razcvetijo. Da je vse odvisno od okolja, sošolcev, šole. No, morda ne vse, ogromno pa res. A hitro jim je bilo vsem jasno, da sin programa redne osnovne šole ne bo zmogel. Vendar so se, ker se je fant v šoli zelo dobro počutil in ker ga je razred res dobro sprejel, odločili, da bo na šoli ostal še nekaj časa. Imel je čudovite, razumevajoče učiteljice in srčno spremljevalko. In to ni samoumevno, za vse poti, ki so bile vsaj kolikor toliko ravne, četudi ne asfaltirane, je bila hvaležna. Če ni bila vsaka zadeva bitka, je bilo fantastično. Res so se ji spremenili življenjski standardi.

Ob velikih prilagoditvah je sin nekako napredoval v drugi razred. Razkorak v znanju med njim in njegovimi sošolci se je večal in kaj hitro ni mogel dohajati snovi. Hitro so se dogovorili, da ga bodo po koncu leta prešolali na šolo z nižjim izobrazbenim standardom. Pa to ni bila posebna težava. S šolo so vedno dobro sodelovali, čutila se je podprto s strani pedagoškega kadra. In vedela je, da tudi to ni kar tako samoumevno, kakšne zgodbe vse je že slišala.

Ko je njihov fant začel obiskovati drugi razred, je v prvi razred prišel tudi njun mlajši sin. Drugorojenec, njihov MAS-ovček, je vedno govoril, da so vsi prijazni z njim, da ima tisoč prijateljev, da je vse super in lepo in fajn ... pa ni bilo tako. Sošolci so ga sicer sprejeli, učiteljice so jih res dobro pripravile, vsi otroci na šoli pa ga niso odobravali. Bili so nesramni in žaljivi, le da sin z avtizmom tega ni prepoznal. Pač, za avtizem niso brez razloga značilne pomanjkljive socialne veščine. Tudi prepoznavanje neustreznega in prezirljivega vedenja pri drugih sodi k temu.

Je pa to prepoznal mlajši bratec, ki je večkrat prijokal domov in se na svojega starejšega brata jezil, kako da tega ne vidi. Kako ne vidi vseh tistih pogledov, zbadljivk, tistih “prikritih pomenov”, tistih navideznih prijateljstev. Najmlajši sin se je v svoji nemoči, v svoji silni zaščitniškosti tudi tepel, tudi s precej večjimi od sebe, da bi zaščitil brata. Še ko je ta že zdavnaj odšel iz šole.

Njihov najmlajši je imel težave z nekaterimi vrstniki na šoli še dolga leta po odhodu svojega starejšega brata z avtizmom. Bil je brat od “ta prizadetega”. Označen, ker se je nekdo pač ob tem bolje počutil, ker je “normalen”. In hočeš nočeš je bila označena tudi ona.

Na svoji koži sta tako ona kot najmlajši sin občutila vso trdosrčnost družbe. Ki se počuti bolje ob tem, ko tepta po že tako prikrajšanih. “Pa saj se ne zaveda,” ji je nekoč odvrnila neka mama, ko se je želela pogovoriti o nesprejemljivem vedenju njenega sina, ki se je spravljal na njenega drugačnega sina, mlajši pa je vse to lahko le nemočno opazoval.

Čuti, še kako čuti. Če morda ne vedno on, pa zagotovo kdo drug. Trdosrčnost pa tudi še nikoli ni bila vrlina.