Tujega nočemo, svojega ne damo, ali s kom naprej

V bobnu z 48 reprezentancami torej ne bo kroglice z imenom Slovenija, ki bo ta mesec ugibala, kdo bi bil najbolj primeren selektor, ki bo Slovenijo septembra popeljal v novo izvedbo lige narodov, čez dobro leto pa še v kvalifikacije za evropsko prvenstvo, ki ga bo leta 2028 gostilo britansko otočje. Nogomet se bo torej vrnil domov oziroma v nogometno zibelko. Ali se lahko tudi Slovenija še drugič zapovrstjo prebije na prvenstvo stare celine?

Ta čas so sicer bolj aktualna vprašanja, povezana s strokovnim profilom, z referencami, značajem, izkušnjami in nenazadnje nacionalno pripadnostjo selektorja. Je napočil čas za tujca, je nemara najbolj vznemirljivo. Prej ali slej se bo tudi to zgodilo po zgledu košarke, rokometa, odbojke, če naštejemo le tri najbolj priljubljene in tudi trofejne dvoranske igre z žogo pri nas. Tudi pod največje reprezentančne uspehe oziroma medalje so se v naštetih športih podpisali selektorji iz tujine.

Sicer pa se tudi tujci od tujcev razlikujejo. Črnogorec Veselin Vujović, ki je leta 2017 slovenske rokometaše popeljal do brona na svetovnem prvenstvu, je bil skoraj naš oziroma so ga malodane posvojili v vseh republikah nekdanje Jugoslavije, kjer je tudi treniral. Istega leta so košarkarji osvojili edino medaljo na velikih tekmovanjih, in to kar zlato. Postali so evropski prvaki pod taktirko Srba Igorja Kokoškova, ki je prav tako hitro našel skupni jezik, zlasti s kapetanom Goranom Dragićem. Druga zgodba so odbojkarji, ki so začeli nizati medalje na prvenstvih stare celine in prevzemati vidne vloge tudi na drugih velikih tekmovanjih po prihodu italijanskih trenerjev.

Andrea Giani je imel v prvi vrsti izjemno igralsko spričevalo v zlatem rodu italijanske odbojke, ki je vladala v 90. letih. V vlogi (slovenskega) selektorja je bil pred desetletjem tudi svojevrstno odkritje in vizija predsednika odbojkarske zveze Metoda Ropreta, ki je povečal stavo na igralni mizi in pobral tudi višji dobitek. Odtlej se je malokrat zmotil pri selektorskih izborih, na roko mu je seveda šla tudi organska rast in povezanost izbrane vrste, ki še traja in se prenaša na naslednje rodove.

Tudi Franjo Bobinac, ki bo mimogrede čez dobra dva tedna izzval domala večnega predsednika Mednarodne rokometne zveze, Hasana Mustafo, zadnjega egiptovskega faraona, kot mu tudi pravijo, je z ustoličenjem Vujovića prav tako povlekel drzno potezo, ki se je vsaj kratkoročno obnesla. Z Vujovićevo kljubovalnostjo in posebnimi prijemi tudi ni mogla trajati. Tudi sicer selektorji ne morejo ustvarjati dolgoročne zgodbe, še posebej, če rezultati niso skladni z (visokimi) zahtevami. Da si tujec na klopi reprezentance, v tem primeru ni prednost. Ali pač.

Nogomet ima seveda nekoliko drugačne razsežnosti kot odbojka in rokomet. Tudi in zlasti po finančnih vložkih. Vprašanje je, ali si lahko Nogometna zveza Slovenije kljub lepim dohodkom privošči selektorja višjega plačnega razreda. Pri tem ni zagotovila, da bo prinesel uspeh, kar v slovenskem prevodu pomeni uvrstitev na veliko tekmovanje. Pri nas je v tem kontekstu v veljavi bolj ponižen oziroma previden pregovor, da poskusiti ni greh. Italijanskega bi lahko prevedli, da kdor ne tvega, ne bo dosegel nič. V praksi bi glede na obrambni oziroma pragmatični sloves nogometa pri zahodnih sosedih sicer dejali, da so to le priložnostne besede, ki ostanejo na papirju.

Sicer pa pri drznosti v izboru selektorja ne gre le za dilemo med domačim ali tujim trenerjem, pač pa tudi za vprašanje, koliko tveganja naj si nogometna reprezentanca privošči v igri. Slovenija ne bo nikdar Barcelona. Navsezadnje sta klub in reprezentanca dva različna pojma, kar še toliko bolj velja za izbrane vrste, kot je slovenska, ki nima klubskih blokov, oziroma so reprezentanti razpršeni po svetu in različnih ligah. Kaj torej sploh še ostane majhnim, ki bi želeli ugajati in ob tem tudi premagovati sebi enake in ogrožati velike?

Če bi izmerili javnomnenjski utrip, bi glas ljudstva za novega selektorja šel Albertu Rieri, ki je s Celjem razširil nogometna obzorja. Na domačih in evropskih zelenicah. O tem ni dvoma. Za povrh prihaja iz dežele evropskih prvakov, Španije, ki je nogometno v modi. Pomisleki so drugi, povezani pa so tudi s cono udobja in ugodja, v kateri je v zadnjih sedmih letih delovala slovenska reprezentanca. Matjaž Kek je bil v svojem drugem, kar sedemletnem mandatu, mojster selektorske obrti. Vprašanje, ali bo predsednik krovne organizacije Radenko Mijatović s svetovalci našel ustreznega naslednika.

Potem ko se je Kekova vrnitev na selektorski stolček po prekinitvi sodelovanja s Tomažem Kavčičem ponujala kar sama po sebi kot preverjena oziroma zanesljiva, bo pri izboru kandidatov, ki jih na papirju ni malo, treba zapluti v še nekoliko neraziskane vode. Čas je zaveznik slovenske reprezentance, ki jo kvalifikacije za naslednje evropsko prvenstvo čakajo šele marca 2027, ne pa tudi novega selektorja, ki se bo moral izkazati že prej. Sicer utegne biti le prehodna rešitev pred prihodom novega ali starega obraza.

V tem primeru je kar prav, da se Nogometna zveza Slovenije ne želi podvizati z ustoličenjem novega selektorja. Pri tem tudi ne gre hiteti s presojami, kaj je boljše, domače ali tuje. Niso vsi dobri za vse. Sicer pa bo čas pokazal. V povezavi z rezultati, seveda. •