Svete Višarje, Sveta dežela in Dirka miru

Tadej Pogačar, Primož Roglič, moštvene združitve in ločitve. Kolesarstvo je bilo tudi po zmagoslavnem zaključku sezone pretekli teden športna tema številka ena v Sloveniji. Danes pa bo znana trasa dirke po Italiji.

Kolesarski privrženci že radovedno pogledujejo v naslednjo sezono. Kako se bo v novi ekipi znašel Primož Roglič, na katerih dirkah bo zavrtel pedala Tadej Pogačar, je Jonas Vingegaard na Touru sploh premagljiv? Vprašanj je veliko, za odgovore pa bo treba počakati na prihod naslednjega poletja in dirke po Franciji, ki se po več kot stoletju ne bo končala v Parizu. Razlog so olimpijske igre, ki bodo neposredno sledile Touru.

Logično je, da si prireditelji Pogačarjeve udeležbe želijo zdaj, ko je na vrhuncu in ga bodo na vse načine poskušali prepričati. Tudi zato bo Slovenija še lep čas zanimiva za (enkraten) obisk dirke po Italiji. Start Gira je seveda druga zgodba, zanjo pa je treba razvezati mošnjiček.

Jasno je že, da se bo 111. dirka po Franciji prvič začela v Italiji, ki bo gostila tri etape, vključno z uvodom v Firencah. Zaključna parada zmagovalcev bo namesto v Parizu to pot v Nici. Vse podrobnosti o trasi Toura bodo razkrili na uradni predstavitvi 25. oktobra. Danes pa bo dokončno jasno, kam bo pot vodila karavano Gira, ki je v letih 2021 in 2022 obiskal Slovenijo, lani pa se je rožnata dirka na veliko veselje Rogličevih privržencev razpletla le lučaj stran.

Svete Višarje so zadnjo majsko soboto zavzeli kolesarski romarji. Rogličev križev pot proti vrhu pa se je spremenil v veličastno slavje. Kolesarskega cesarja so, kot se spodobi, s predsedniškimi častmi naslednji dan okronali v Rimu. Višarje bodo v kolektivnem spominu Slovencev tudi po Rogličevi zaslugi še bolj utrdile mitski sloves svetega kraja. Kdo ve, ali je v prihodnje kolesarski čudež z Višarij tako in drugače ponovljiv.

Gotovo pa bo dirka po Italiji v doglednem času znova obiskala Slovenijo. Prihodnje leto (še) ne, potem pa bi lahko v prepletu športa in Evropske prestolnice kulture 2025 karavana Gira združila obe Gorici. Pri tem vendarle ne gre poveličevati povezovalnega vidika in poudarjati sožitja med narodoma. Tudi prireditelje Gira seveda žene pragmatični interes. Denarnih apetitov pri nas (še) ne morejo potešiti, zato pa lahko športne.

Slovenija ta čas premore dva od treh najboljših kolesarjev na svetu. Vsaj kar zadeva etapne dirke. O tem priča tudi zadnja lestvica mednarodne kolesarske zveze, kjer že tri leta kraljuje Tadej Pogačar, ki združuje vrhunskost in atraktivnost. S svojim dirkalnim slogom navdušuje kolesarske privržence po svetu. Čeprav kolesarstvo velja za šport trpljenja, Pogačar zmaguje na igriv način kot svoj čas brazilska nogometna reprezentanca.

Pogačar je magnet za gledalce in potemtakem za prireditelje največjih kolesarskih dirk. Touru, ki med etapnimi preizkušnjami pripada nesporni primat, se ni treba posebej truditi, da privabi največje ase. Giro pa ima to smolo, da je v koledar umeščen pred dirko po Franciji. V kolesarski javnosti 21. stoletja pa se je utrdilo prepričanje, da nihče ne more v istem letu dobiti tako Gira kot Toura. Do prihoda Pogačarja.

Tudi zato naši zahodni sosedi vztrajno snubijo slovenskega asa, ki zmaguje na različnih dirkah in različnih terenih. Danes bo tako navzoč na tradicionalnem športnem festivalu v Trentu, kjer vsako leto gostijo (nekdanje) zvezde in znane osebnosti iz sveta športa. Med njimi bo tudi Pogačar, v Trentu pa bodo predstavili tudi 107. izvedbo dirke po Italiji.

Gostitelji si seveda želijo, da bi Pogačar napovedal svoj prvi nastop na Giru. Nemara bi se že zgodil, če kart na Touru medtem ne bi premešal Vingegaard. Logično je, da si prireditelji Pogačarjeve udeležbe želijo zdaj, ko je na vrhuncu in ga bodo na vse načine poskušali prepričati. Tudi zato bo Slovenija še lep čas zanimiva za (enkraten) obisk dirke po Italiji. Start Gira je seveda druga zgodba, zanjo pa je treba razvezati mošnjiček. V igri so večmilijonski zneski za paket uvodnih etap. Tako je bilo lani na Madžarskem, še obsežnejša finančna spodbuda pa je prišla za gostovanje Gira pred petimi leti v Izraelu. Govorilo se je o 16 milijonih evrov vložka.

Giro je leta 2018 z obiskom Svete dežele prebil evropske meje in v luči odprtega in nikdar razrešenega konflikta med Izraelci in Palestinci na Bližnjem Vzhodu buril tudi duhove. Toliko bolj, ker se je začel v spornem Jeruzalemu, simbolnem mestu tako za Arabce kot Jude in je start 101. izvedbe rožnate pentlje zaznamoval tudi 70-letnico ustanovitve izraelske države. Za en narod je pomenila uresničitev sanj, za drugega pa katastrofo s ponavljajočim in obnavljajočim se sovraštvom, ki je v teh dneh doseglo enega svojih vrhuncev. Giro 2018 so poimenovali tudi Dirka miru, ki je v vojnih razmerah le privid.

Obisk Gira seveda ni ublažil zazidanih napetosti ali celo odprl povezovalnih poti na Bližnjem vzhodu. Šport združuje, a tudi razdvaja. To je dejstvo. Vsekakor pa služi uveljavljanju posamičnih interesov. Tudi političnih, gospodarskih in nacionalnih. Pri čemer ni nujno, da so vsi zmagovalci. Ali poraženci.