Šampioni so lahko nesmrtni, a ne morejo biti večni

Dan spomina na mrtve je bil že za nami, ko so iz Kolesarske zveze Slovenije sporočili, da je 1. novembra preminil Alojz Bajc. 93 let je sicer častitljiva starost, a se človek vselej zdrzne, ko nas zapusti kdo, ki smo ga tako in drugače poznali ali pospremili njegovo (športno) pot, bodisi prek gibljivih slik bodisi ustnega izročila.

Ko je Alojz Bajc vrtel pedala v 50-ih letih prejšnjega stoletja, je bil eden vodilnih kolesarjev pri nas oziroma v nekdanji Jugoslaviji, ki jo je leta 1960 zastopal tudi na olimpijskih igrah v Rimu. Kmalu zatem je sklenil tudi v mednarodnem merilu zelo opazno kolesarsko pot, s katere mu je ostalo precej spominov in anekdot. Nekaj jih je nekdanji reprezentant iz Vipavske doline delil tudi v pogovoru za naš časnik pred skoraj devetimi leti, ko Primož Roglič še ni zmagoval na največjih dirkah, Tadej Pogačar pa je komaj sklenil mladinski staž.

“Kolesarska tehnologija je napredovala, izboljšale so se tudi ceste, a kolesarstvo je v osnovi ostalo isto,” je Bajc povlekel vzporednice s kolesarsko sedanjostjo in preteklostjo, v kateri je med letoma 1950 in 1960 vrtel pedala na največjih amaterskih dirkah, ki pa so imele precejšnjo težo in tudi drugačen pomen kot zdaj. Kolesarstvo se je pred šestimi oziroma sedmimi desetletji vendarle razlikovalo, predvsem kar zadeva organizacijski in dirkalni ustroj. Obstajala je ločnica med profesionalci in amaterji, ki je veljala tudi še nekaj let po padcu berlinskega zidu.

Šele v 21. stoletju je kolesarstvo dejansko postalo globalni šport, v katerem lahko tudi Slovenec izzove Belgijce, Francoze ali Italijane na njihovem domačem terenu in jih gladko premaga. Še pred štirimi desetletji so bile klasične enodnevne dirke, tako imenovani kolesarski spomeniki, ki jih že debelo stoletje prirejajo v Italiji, Belgiji in Franciji, ter tritedenski dirki z najdaljšo tradicijo - francoski Tour in italijanski Giro - praviloma domena kolesarjev iz naštetih držav. Le izjemoma jim je načrte pokvaril kak tujec, pa še ta je prišel iz Nizozemske, Španije ali Švice, ki se lahko prav tako pohvalijo z bogatim kolesarskim izročilom, kar zadeva tekmovalne uspehe kot tudi organizacijo uveljavljenih dirk v kolesarskem koledarju.

Tudi večne lestvice najuspešnejših kolesarjev na najbolj odmevnih dirkah, ki v novodobnem času sodijo pod okrilje svetovne serije, nazorno kažejo, da vrh krojijo predstavniki iz tradicionalnih kolesarskih velesil. Vse bolj pa se zdi, da se je s Tadejem Pogačarjem začelo novo kolesarsko štetje. Pred natanko štirimi desetletji so Francozi slavili svojo zadnjo zmago na Touru. Na Elizejskih poljanah je Bernard Hinault oblekel peto rumeno majico najboljšega na dirki po Franciji, kjer so se z istim dosežkom lahko ponašali le še njegov rojak Jacques Anquetil, Miguel Indurain iz Španije in najbolj trofejni kolesar vseh časov, Eddy Merckx.

Belgijec je junija dopolnil 80 let in je edini izmed četverice, ki je poleg tritedenskih dirk serijsko zmagoval tudi na enodnevnih klasikah. V naslednji generaciji se mu je kot šampion največjih etapnih preizkušenj še najbolj približal Hinault. ki pa je osvojil “le” pet spomenikov. Merckx jih ima 19 in bo bržkone tudi za Pogačarja nedosegljiv, pa čeprav je slovenski as že pri dvomestni številki deset.Prej se zdi, da bi lahko ujel slovitega kanibala po naslovih svetovnega prvaka. Morda tudi prehitel. Res pa je, da se mu ponujata še dve stvarni priložnosti, v letih 2026 in 2027, za skok na sam vrh lestvice kolesarjev z največ osvojenimi mavričnimi majicami - štirimi. In za povrh zapored.

Čeprav se Pogačar znajde domala na vseh terenih, se prizorišča in potemtakem tudi konfiguracije prog na svetovnih prvenstvih za razliko od klasičnih enodnevnih dirk spreminjajo iz leta v leto. Še peto leto zapored najboljši kolesar na svetu mora sicer še razvozlati uganko, kako prvi prečkati ciljno črto na uvodnem spomeniku sezone v Sanremu, kjer je bil nekajkrat nadvse blizu zmagi. Tudi preteklo pomlad, ko je že v svojem krstnem nastopu po zloglasnih tlakovcih do Roubaixa posegel po drugem mestu.

Merckx je denimo kar sedemkrat slavil v Sanremu, na vseh ostalih največjih enodnevnih dirkah pa je zmagal vsaj dvakrat. Kot na Lombardiji, kjer denimo slovenski as sploh ne pozna poraza.V petih nastopih na dirki padajočega listja, na kateri se konča kolesarska sezona na najvišji ravni, je Pogačar nanizal pet zmag. Toliko jih ima le Fausto Coppi, ki je slavil v letih neposredno po koncu druge svetovne vojne. V Italiji je dobil vzdevek Campionissimo oziroma šampion vseh šampionov. Od Pogačarja so povlekli že številne vzporednice z velikani iz preteklosti. Pa ne le zavoljo zmagovanja na največjih dirkah, pač pa tudi osvajalskih jurišev, ki jih sproži 50, 75 ali 100 kilometrov pred ciljem, torej kot v starih časih pred sedmimi desetletji, ko je vrtel pedala tudi Alojz Bajc.

Nekatere stvari se pač ne spreminjajo. Tudi v kolesarstvu, in posebej v Pogačarjevi dobi, ki se utegne nadaljevati še lep čas. Rok trajanja je sicer pri (kolesarskih) asih nehvaležno napovedovati, a že zdaj lahko trdimo, da se bo zapisal med nesmrtne. Seveda v prenesenem pomenu. Nihče ni večen. Niti šampioni. •