Nihče ni večen. Tudi naslovi in rekordi so minljivi

Priložost izgubljena, ne vrne se nobena. Tako pravijo v življenju in tudi v športu, kjer je črta med zmagovalci in poraženci ali pa tudi med prvakom in podprvakom lahko zelo tanka. Ni pa nujno. Tadej Pogačar in Janja Garnbret sta pretekli konec tedna na svetovnem prvenstvu, kot je bilo videti, igraje opravila s konkurenco. Njune zmage se zdijo že samoumevne in jih je lahko napovedovati. Tako kot v izborih slovenskih športnikov leta, ki se zvrstijo decembra.

Tudi letos bosta Tadej in Janja krojila (sam) vrh v svojih kategorijah, to je že moč z gotovostjo trditi, pa čeprav sta do konca koledarskega oziroma ocenjevalnega leta še dva meseca, a glavnina najpomembnejših tekem je, kar zadeva slovenski šport, za nami. V septembrski sklop sicer sodi tudi svetovno prvenstvo v slalomu na divjih vodah, ki vselej naplavi na površje kakšnega kandidata v izboru za najboljšega slovenskega športnika ali športnico. Tako bo bržkone tudi na olimpijski progi v deželi tam spodaj.

Medtem ko se fantje in dekleta s kajaki in kanuji potegujejo za medalje v Avstraliji,Toni Vodišek na svetovnem prvenstvu v jadralski formuli kite na svetovnem prvenstvu na Sardiniji išče predvsem povratne informacije na regatnem polju po operaciji kolena. Srebni olimpijec se je za poseg odločil po osvojeni medalji v Parizu s pogledom na Los Angeles 2028.Olimpijske igre za veliko večino šport(nik)ov vendarle predstavljajo športni vrhunec.

Naslednje leto pride v naši neposredni soseščini na vrsto zimska različica iger, v kateri je disciplin sicer manj, a se prireditelji vseeno soočajo z logističnimi in infrastrukturnimi izzivi, med katerimi gre za bitke s časom, z denarjem in še s kom ali čim. Za nekatere so se olimpijske sanje končale, še preden so se začele.

Poletni preizkus skakalnic v Predazzu z novimi dresi se je izkazal za tvegano početje. Po poškodbah so morale že narediti križ čez sezono nekatere skakalke, ki so se spogledovale tudi z olimpijskim odličjem. Med njimi na srečo ni bilo Nike Prevc, ki je na svetovnem prvenstvu prepričljivo ugnala konkurenco in osvojila posamični zlati medalji ter ob koncu sezone popravila ženski svetovni rekord na letalnici in še drugo leto zapored osvojila veliki kristalni globus za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala.

Potemtakem je Nika Prevc preteklo zimo vložila tudi legitimno kandidaturo za najboljšo slovensko športnico v letu 2025, tako kot jo je med posamezniki njen brat Domen Prevc. Morda še bolj kot z naslovom svetovnega prvaka v Trondheimu na veliki skakalnici ob tradicionalnem zaključku sezone s svetovnim rekordom. Tudi zato, ker ga je po skoraj poldrugem desetletju vrnil slovenskemu nacionalnemu ponosu Planici, kjer bodo s posodobitvijo letalnice očitno šli v nove rekorde, ki seveda ostanejo zapisani v analih. V nekaterih disciplinah so še bolj podčrtani kot medalje in naslovi.

Tako se zdi, da je le nebo meja za švedskega skakalca s palico Armanda Duplantisa. Na svetovnem prvenstvu v atletiki je letvico dvignil na 630 centimetrov ter štirinajstič izboljšal svetovni rekord. Vsak centimeter šteje. Tudi denarno. Nov rekord mu je prinesel dodatnih 100.000 dolarjev, a kdo bi jih oporekal dobitniku laureusa v izboru za najboljšega športnika na svetu v letu 2024. Duplantis je tudi v olimpijskem letu osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in mimogrede podiral rekorde.

Mondo kot je vzdevek Duplantisa je bil sprva celo v igri za nastop na skokih čez mejo, s katerimi so konec julija na skupnem Trgu Evrope, ki povezuje obe Gorici, dali tudi športni pečat Evropski prestolnici kulture. Sta pa zato na čezmejnih skokih nastopili stara in nova svetovna prvakinja, Američanka Katie Moon, ter nosilka bronastega odličja iz Tokia Tina Šutej, ki bi si prav tako zaslužila posebnega laureusa za svojo športno zgodbo v kraljici športov. Po olimpijskem razočaranju v Parizu je letos osvojila medalji na svetovnih prvenstvih, marca dvoransko srebro na Kitajskem in pretekli mesec še bron na prostem vTokiu. Pri 37 letih.

Tudi leta seveda štejejo, časa pa ni moč povrniti nazaj. Si ga je pa treba vzeti. Tudi za tekmovalni odklop. Za dušo in telo. Poklicni športniki vendarle niso “mašine”, čeprav se včasih zdi tako. Ko dosežejo vrhunec, se nekateri ozrejo naokrog in skušajo zaobjeti širšo sliko. Prekinitev kariere koprske judoistke Andreje Leški, ki je z olimpijskim zlatom v Parizu sklenila športni krog, je bila razumljiva in tudi razumna odločitev. Pri 28 letih naj bi bil sicer športnik v svojem najbolj zrelem obdobju. Tudi za sprejemanje odločitev. Los Angeles pa je blizu, a hkrati daleč.

Različnih šport(nik)ov sicer ne gre primerjati. Tako kot ne časovnih obdobij. Nekateri v svojih tekmovalnih karierah vztrajajo tudi do 37. leta. Med njimi je bil Goran Dragić, pod čigar botrstvom bodo jutri slovesno odprli košarkarsko igrišče med Goricama. Pred osmimi leti je kot kapetan popeljal slovensko reprezentanco na evropski vrh. S časovne distance se na športne podvige lahko pogleda tudi z drugimi očmi. Z leti dobijo zgodovinsko vrednost in pri tem ponujajo občutek minljivosti. Nihče ni večen. Niti uspehi in priznanja za Tadeja Pogačarja, Janjo Garnbret ali Luko Dončića niti rekordi Domna in Nike Prevc. Dobro je vedeti. •