Nekoč so bili derbiji drugačni, a tudi časi so bili drugačni

V Sloveniji smo v nedeljo pospremili obračun Olimpije in Maribora, tako imenovani večni derbi. Naziv se je za največje nogometne obračune, zaznamovane z dolgoletnim rivalstvom, prijel zlasti v republikah nekdanje Jugoslavije oziroma na Balkanu. Večni derbi je bil svoj čas sopomenka za beograjski obračun Crvene zvezde in Partizana, potem se je poimenovanje razširilo tudi na hrvaški dvoboj zagrebškega Dinama in splitskega Hajduka, sarajevsko soočenje Željezničarja in Sarajeva, merjenje moči Olimpije in Maribora ...

Vsak derbi ima svoje posebnosti, skupno vsem pa je, da je intenzivnost na igrišču in tribunah največja prav na tovrstnih obračunih. Posledično med akterji večkrat preskoči iskrica in preraste v požar, ki ga je sodnikom na zelenici ter varuhom reda in miru na tribunah težko pogasiti. Vložek je velik, ne samo po rezultatski plati. Akterje ozračje večkrat ponese in odnese. V žaru borbe oziroma ob povečani napetosti pa se zgodi marsikaj. Sestavni del večnih derbijev so tudi nedovoljeni prijemi in nešportne poteze, potemtakem so tudi odločitve delilcev pravice pod drobnogledom. Neredko igra pade pod vpliv stranskih učinkov oziroma izrednih okoliščin, ki obeležujejo derbi.

Vsak derbi ima svoje posebnosti, skupno vsem pa je, da je intenzivnost na igrišču in tribunah največja prav na tovrstnih obračunih. Posledično med akterji večkrat preskoči iskrica in preraste v požar, ki ga je sodnikom na zelenici ter varuhom reda in miru na tribunah težko pogasiti.

Pomnijo se zmagovalci, a tudi poraženci. Na obeh straneh. Do naslednjega derbija, ko se znova netijo navijaške strasti. Pri tem seveda ne manjka zmerljivk in zbadljivk. Bolj ali manj posrečenih. Večkrat gredo tudi čez mejo dobrega okusa in so nesprejemljive, a vsaj dokler ne prerastejo v nasilje in ne predstavljajo neposredne grožnje, se jih ne obravnava, kot bi se morda spodobilo. Tudi zapisana beseda in sporočilo lahko predstavljata močan udar(ec). Včasih še močnejšega, kot bi se zgodila v fizični obliki.

Derbiji so bili nekoč drugačni, a tudi časi so bili drugačni. O vrednotah bi se dalo razpravljati. Nemara so dobre pričevalke anekdote, vezane na bližnjo ali nekoliko bolj oddaljeno zgodovino, ki je utrjevala simbolne, družbene in nacionalne pomene derbijev. Partizan in Crvena zvezda sta, kar nakazujeta že imeni, ob klubskih ustanovitvah po koncu druge svetovne vojne imela izrazit ideološki oziroma narodnoosvobodilni predznak, vezan tudi na temeljne strukture nekdanje države, kot sta bili vojska in policija.

Skozi čas se je v Jugoslaviji oblikovala razpršena množica privržencev obeh klubov, ki je presegala republiške meje in včasih nacionalne pripadnosti. Tudi v Sloveniji, kjer je vendarle veljalo, da ima izmed klubov iz velike četverice med prebivalci največ simpatizerjev splitski Hajduk. Z zagrebškim Dinamom in še posebej beograjskima rivaloma je do razpada nekdanje države praviloma krojil nogometni vrh, v katerega so se le izjemoma prebili drugi klubi.

Olimpiji in Mariboru sta pripadali v jugoslovanskih okvirih dejansko obrobni vlogi. Prav veliko derbijev v tedanji prvi zvezni ligi, v kateri sta skupaj tekmovala praktično le ob koncu 60. in na začetku 70. let, tudi sicer nista odigrala. Rivalstvo na relaciji Ljubljana-Maribor se je obnovilo oziroma porodilo po slovenski osamosvojitvi ter je v družbenih okvirih in stranpoteh sistemske tranzicije slonelo tudi na relaciji center-periferija.

Sicer pa se je, potem ko je Olimpija izčrpala svoje primerjalne prednosti iz nekdanje Jugoslavije, težišče nogometne prevlade v drugi polovici 90. let postopno nagibalo na stran Maribora, ki je začel premikati rezultatske meje v evropskih tekmovanjih. Na prelomu tisočletja se mu je uspelo uvrstiti tudi v ligo prvakov. Medtem je Olimpija zaman iskala vzdržni model, ki bi klubu omogočal konkurenčnost na trdnih temeljih. Dolgovi so se kopičili in po sezoni 2004/05 je šla v stečaj. Za Bežigradom so začeli znova in se s člansko ekipo, kolikor hitro se je dalo, znova povzpeli proti prvi ligi in si medtem tudi povrnili ime Olimpija. Leta 2010 se je za ljubljanske navijače začelo novo nogometno štetje na novem stadionu.

Svojevrstna simbolika je, da obujena Olimpija ni več odigrala prvoligaške tekme na Plečnikovem stadionu, ki je ob nedorečenem statusu postal botanični vrt oziroma svojevrstni muzej na prostem. Vzporedno so se kresala mnenja in (ne)soglasja, kako pristopiti k vsebinski obnovi in hkrati zaščiti objekta, ki je medtem postal spomenik državnega pomena. Spomenik, ki propada. Ravno v teh dneh mineva četrt stoletja od prve slovenske nogometne pravljice, ki se je pisala ravno na stadionu za Bežigradom.

Gol Mileta Ačimovića s sredine igrišča proti Ukrajini v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo je postal del kolektivne zavesti slovenskih navijačev. Stadion za Bežigradom je utrdil svoj kultni status dve leti zatem, ko si je Slovenija priigrala še krstno uvrstitev na svetovno prvenstvo. Tudi stadioni so sestavni deli tradicije derbijev. Pa čeprav so že izgubili svojo funkcionalnost, ostajajo zasidrani v navijaških srcih.