Kolesarske sanje, iz katerih se nikakor nočemo prebuditi
Uspehi slovenskih kolesarjev se zdijo brezmejni in tudi brezčasni. Kdo bi si mislil, da bomo v zadnjih petih letih skoraj izgubili štetje ob zmagah na dirkah najvišje ravni. Tadej Pogačar in Primož Roglič sta merilo uspeha dvignila na nesluteno raven, tako da so odmevni dosežki rojakov v svetovni seriji, ki jih ni malo, v senci serijskih zmagovalcev tritedenskih dirk. Dejansko v Sloveniji ta čas živimo kolesarske sanje, iz katerih se zlepa nočemo prebuditi. Sicer pa čemu? Naj trajajo, velja jih tudi izživeti. Pravljičnega leta slovenskega kolesarstva pa še ni konec in morda prinese nov tekmovalni vrhunec.
Po rumenih, rožnatih in rdečih majicah s Toura, Gira in Vuelte se ve, po kateri majici še posebej hrepeni slovensko kolesarstvo, mavrični za naslov svetovnega prvaka. Toliko bolj, ker si je pot do nje treba utreti v reprezentančnem dresu. Sanje, da bi imeli poklicno ekipo svetovne serije, ki bi povezala ves - ne le tekmovalni - potencial slovenskega kolesarstva, se bržkone ne bodo nikdar uresničile.
Pogačar je slavil na Giru in Touru, Roglič na Vuelti. Slovenija se ima s čim pohvaliti v letu 2024, pa čeprav na dirkah svetovne serije ni slovenskih ekip niti na njih ne morejo tekmovati državne reprezentance. Takšna so pač pravila kolesarske igre, v kateri Slovencem pripadajo vodilne vloge.
Poklicni šport ima pač svoje zakonitosti, (nad)nacionalni kapital pa različne interese. Tako so najboljši slovenski kolesarji razpršeni v ekipah s sedeži od Nemčije in Nizozemske, prek Združenih arabskih emiratov in Bahrajna do Avstralije. Vprašanje je tudi, kako bi vse skupaj delovalo pod eno streho v potujočem cirkusu kolesarske karavane, kjer se tekmuje skoraj vedno in povsod. Sezona dirk svetovne serije se namreč začne sredi januarja v deželi tam spodaj, konča pa devet mesecev pozneje na Kitajskem.
V zgoščenem tekmovalnem koledarju je v elitni kategoriji le malo prostora za nastopanje v reprezentančnem dresu. Po tem se kolesarstvo tudi razlikuje od ostalih posamičnih, pa tudi ekipnih športov. Morda bi lahko določene vzporednice povlekli s tenisom, ki ima reprezentančna Davisov pokal za moške in ženski pokal federacij. Sicer pa je tenis izrazito individualen šport vsaj na igrišču, kolesarstvo pa je nekoliko drugačna zgodba. Posameznik brez ekipe na cesti ne more zmagati, čeprav se pri Tadeju Pogačarju morda zdi drugače.
Seveda imajo enodnevne in etapne dirke svoje značilnosti, pri čemer je tudi moštveni prispevek pogojen tudi s taktiko, razvojem dogodkov, prerezom proge, dnevno formo in potrebami kapetana. Svetovna prvenstva pa imajo še svoje posebnosti. Ena je, da ni radijskih povezav s spremljevalnimi avtomobili, kjer bi lahko kolesarjem jasno in glasno narekovali, kako naj se v določenem trenutku ali položaju odzovejo.
Kolesarji morajo prevzeti vajeti dirke v svoje roke, kar sicer v klubskem dresu kljub morda drugačnemu dogovoru počne Pogačar. Kolesarstvo je na samih dirkah živo in nepredvidljivo, odločitve morajo biti hipne, toliko bolj na enodnevnih dirkah, sicer lahko zmagovalni vlak nepovratno odpelje. Seveda so svetovna prvenstva ob zahtevnih in dolgih cestnih dirkah, ki se obeta konec meseca v Zürichu, tudi izčrpavajoče bitke na izpadanje, v katerih je treba pazljivo izbirati naboje in kdaj jih izstreliti. Pri tem seveda velja biti ob pravem času na pravem mestu. Moštvena povezanost pa je ključnega pomena.
V Švici bodo oči navijačev in seveda tudi tekmecev uprte v Pogačarja, kar pa odpira tudi možnost drugačnih scenarijev na 274 kilometrov dolgi dirki. Vse reprezentance pa bodo poskušale unovčiti svoje adute oziroma primerjalne prednosti na progi, ki ni izrazito gorska, pač pa nadvse razgibana. Če bi vlekli vzporednice z enodnevnimi dirkami svetovne serije, bi bila po prerezu in tudi dolžini trase lahko približek Liege-Bastogne-Liege, kjer je Pogačar slavil že dvakrat, nazadnje tudi preteklo pomlad. Kor prvi slovenski kolesar pa se je na seznam zmagovalcev najstarejše ardenske klasike in nasploh katerega od petih kolesarskih spomenikov vpisal Primož Roglič leta 2020.
Novopečeni zmagovalec dirke po Španiji je potrdil svoj nastop na svetovnem prvenstvu, kar Sloveniji nedvomno širi tekmovalna obzorja. S pridom jih je v belgijski reprezentanci na tovrstnih dirkah izkoriščal olimpijski prvak Remco Evenepoel, ki je z rojakom Woutom van Aertom v Parizu ukleščil še vedno aktualnega svetovnega prvaka, Nizozemca Matieuja van der Poela. V Zürichu bi lahko Pogačar v navezi z Rogličem ponovil belgijsko vajo z olimpijskih iger, kar pa je le eden od možnih scenarijev. Neredko ob koncu sezone in z vremenskimi spremenljivkami svoje opravi kar naravna selekcija.
Tako je bilo tudi lani v Glasgowu, kjer si je Pogačar privozil bron, kar je bila sploh druga medalja Slovenije na svetovnih prvenstvih v cestnih dirkah elitne kategorije. Izenačil je dosežek Andreja Hauptmana iz leta 2001, ko je poskrbel za prvi tovrstni dosežek slovenskega kolesarstva, ki pa je moralo na prvo odmevno zmago še počakati. Zdaj si kar sledijo, pri čemer so etapne uspehe zasenčili boji za najbolj čislane majice na tritedenskih dirkah.
Pogačar je slavil na Giru in Touru, Roglič na Vuelti. Slovenija se ima s čim pohvaliti v letu 2024, pa čeprav na dirkah svetovne serije ni slovenskih ekip niti na njih ne morejo tekmovati državne reprezentance. Takšna so pač pravila kolesarske igre, v kateri Slovencem pripadajo vodilne vloge, ki so seveda tudi ustrezno ovrednotene. Tudi zato so si nosilci uspehov v zlati dobi slovenskega kolesarstva poiskali novo prebivališče v monaški kneževini, kjer je davčna stopnja na prihodke bistveno nižja kot v domovini. Navijaška privrženost pa ostaja visoka. In ne pozna nacionalnih ali denarnih omejitev. Čustva gredo svojo pot.