Je poletje čas kislih kumaric? Kje pa!
Kakšno fantastično poletje, bi lahko zaklicali ob športni ponudbi. Začelo se je z evropskim prvenstvom v nogometu, nadaljevalo pa se bo s kolesarsko dirko po Franciji in z olimpijskimi igrami. Navijaške sanje. Kdo še pravi, da je poletje čas kislih kumaric? Športni novinarji bi se težko strinjali. Zdi se, da bo letnik 2024 postregel s takšnimi in drugačnimi vrhunci. Navijaškimi zagotovo. Prvega smo doživeli včeraj v Münhcnu, kjer so slovenski nogometaši ob rekordni podpori svojih rojakov odigrali drugo tekmo evropskega prvenstva s Srbijo. Za nacionalno mobilizacijo v mirnodobnem času pač ni boljše priložnosti, kot so velika nogometna tekmovanja, ki se vsaki dve leti tradicionalno izmenjujejo na začetku evropskega poletja.
Preteklo svetovno prvenstvo je bilo sicer v Katarju ob koncu leta 2022, a to je že druga zgodba. Nemčija znova ponuja evropocentrično nogometno pravljico, v kateri si lahko dajo duška navijači iz skoraj polovice držav, ki jih zajema zemljepisni pojem Evropa, oziroma so članice Evropske nogometne zveze. Navijaška gostovanja so pravi festivali (nacionalne) pripadnosti, pretežno povezane z druženjem in zabavo ter na srečo bistveno manj z nasiljem.
Luka Dončić je pač z naskokom največji športni zvezdnik v Sloveniji, pa ne le zato ker igra v ameriškem spektaklu, imenovanem NBA. Slovenija nima sanjskega moštva, ima pa sanjskega posameznika, ki žanje tudi pozornost tekmecev, ko poskušajo omejiti njegov učinek. To je vse, kar lahko storijo.
Seveda se navijači med seboj razlikujejo, na kar vpliva tudi narava samega športa. Kolesarstvo je že drugi fenomen, ki ga v zadnjih letih predvsem z vrhunskimi dosežki Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja spoznavajo tudi slovenski privrženci. Čez dober teden se začenja dirka po Franciji, ki bo sprožila povečano zanimanje v športni javnosti. Navijaško vročico v približevanju tradicionalno enemu najodmevnejših vsakoletnih dogodkov sta na svojstven način stopnjevala tudi slovenska asa. Začetek Toura 2024 v Firencah je privlačen in dostopen. Prav gotovo bodo zadnji junijski vikend v Toskani in Emiliji - Romanji vihrale številne slovenske zastave.
Čeprav se Tour prvič v sto letih ne bo končal v Parizu, pa bo kar nekaj glavnih akterjev nadaljevalo pot iz Nice proti francoski prestolnici, kjer se bodo čez dober mesec začele olimpijske igre. V pisani paleti različnih športov, ki so strnjeni v dobra dva tedna, in posledično razpršeni navijaški pozornosti je seveda težko ustvariti kolektivno povezanost med spremljevalci olimpijskega utripa. Velika nogometna tekmovanja denimo za najuspešnejše reprezentance trajajo mesec dni, Tour je velika etapna dirka, ki zahteva tritedensko pozornost. Olimpijske igre pa lahko v enem dnevu prinesejo začetek in konec sanj, kar seveda velja za posamične športe, v katerih je Slovenija osvojila že kopico medalj, odkar je bila leta 1992 sprejeta v olimpijsko družino.
Manjka le še kolektivni prispevek oziroma potrditev v ekipnih igrah z žogo. Dejstvo je, da se je v nekaterih športih težje uvrstiti na olimpijske igre, kot se na njih prebiti v izločilne boje za odličja. Tako so bili ekipni nastopi na igrah v zgodovini nove države bolj izjema kot pravilo. Tudi v tem pogledu pa je Slovenija v dobrih treh desetletjih naredila korak naprej. V nekdanji Jugoslaviji, ki je praviloma krojila vrh v kolektivnih olimpijskih športih, je bilo slovenskega zastopstva le za vzorec.
V globalno vse bolj zaostreni konkurenci bi lahko imela Slovenija v Parizu kar štiri reprezentance v ekipnih igrah z žogo. V prejšnjih olimpijskih izvedbah je bila kvečjemu ena, to pot bodo vsaj tri. Po rokometaših in rokometašicah so pariško vozovnico ta teden potrdili še odbojkarji, ki jim jo glede na kontinuiteto vrhunskih dosežkov in pripadnosti športni ljubitelji iskreno privoščijo. Olimpijske kvalifikacije na začetku prihodnjega meseca čakajo še košarkarje. Vse oči so uprte v Luko Dončića. Tako bo tudi v Parizu, če bo Sloveniji uspelo preskočiti kvalifikacijske ovire v Pireju, kar še zdaleč ne bo preprosto.
Luka Dončić je pač z naskokom največji športni zvezdnik v Sloveniji, pa ne le zato ker igra v ameriškem spektaklu, imenovanem NBA. Slovenija nima sanjskega moštva, ima pa sanjskega posameznika, ki žanje tudi pozornost tekmecev, ko poskušajo omejiti njegov učinek. To je vse, kar lahko storijo. Tako in drugače jim bo natresel 30 točk, kar vzamejo v zakup. Vprašanje je le, koliko žog in moči bo porabil za koš oziroma uspešno zaključeno akcijo. Z navijanjem za Dončića smo se Slovenci naenkrat poistovetili tudi z ostalimi košarkarji Dallasa in jih vzeli za svoje.
Teksaški telički sicer ne sodijo med najbolj tržno privlačne ali pa tradicionalno uspešne franšize, kot je Boston, ki je ta teden prišel do rekordnega 18. naslova. Dallas ima enega. Glavna vloga na poti do šampionskega prstana je v moštvu pred 13 leti prav tako pripadla Evropejcu. Dirk Nowitzki je za Dallas nepretrgoma igral polni dve desetletji, preden je štafetno palico predal Luki Dončiću, ki je kljub občasnim kritikam zaščitni znak Dallasa. In celotne lige NBA.