Dobri zmagovalci in slabi poraženci

Le rezultati in lovorike štejejo, kar seveda drži. Po drugi strani ne gre zanemariti vtisa in vsebine. Kaj je torej pomembnejše: pot ali cilj? To je vprašanje, ki vznemirja tudi športne privržence.

Ko je sezona klubskih tekmovanj doma in na stari celini pri koncu, napoči čas za bilanco opravljenega ali prikazanega. Rezultat je seveda v ospredju tudi pri kolesarstvu, ki ga sicer ne moremo primerjati z ekipnimi športi z žogo, a vsekakor je moč povleči nekaj vzporednic. Ob prevladi Tadeja Pogačarja na dirki po Italiji vsi občudujejo njegove prepričljive zmage, kolesarske privržence pa še bolj navdušuje način, kako si jih privozi.

O zaslugah je moč razpravljati kakor tudi o okusih. Seveda smo vsi spremljevalci športnega dogajanja v določeni meri pristranski, če ne drugega zaradi preferenc. Z vnaprejšnjimi prepričanji krojijo naš pogled na svet, ki se spreminja. Prav tako športna dinamika, ki osmišlja tekmovalno dogajanje.

Pogačar je kolesar po meri navijačev. Rad tekmuje in zmaguje, a se - če je sploh dovoljeno uporabiti ta izraz v športu vzdržljivosti, vztrajnosti in trpljenja - tudi igra na kolesu. Vedno nekaj ponudi privržencem ob cesti in pred zasloni, četudi (včasih) za ceno končne zmage. Imajo ga radi, ker si drzne. Kdor napada, pa tudi tvega in greši. Takšne tekmovalne profile so imeli navijači od vedno precej raje kot serijske zmagovalce, ki so želeli vse nadzirati.

Seveda je to laže storiti, če si z drugega planeta, kar v poplavi presežnikov in tudi pretiravanj pripisujejo Pogačarju. Vesoljski Slovenec. Lepo se sliši. V Sloveniji imamo še enega, ki pa se igra čez lužo. Luka Dončić in Pogačar sta tako rekoč vrstnika, ki sta se rodila tik pred iztekom 21. stoletja. Tudi Luko so najprej v Evropi in nato še v severnoameriški ligi NBA vzljubili zaradi njegovega dojemanja košarke, ki zabava gledalce. Vsi radi spremljajo domiselne poteze, ki se seveda ne končajo vedno srečno, a niso nikdar banalne.

Naposled bodo Dončićevo športno kariero navkljub impresivni osebni statistiki in rekordnih zaslužkih ocenjevali po ekipnih uspehih. In Dončić je gotovo moštveni igralec. Letos je Dallas na dobri, a še vedno zelo dolgi poti do naslova. V NBA se moraš naučiti biti potrpežljiv. Pravijo tudi, da se prvenstva dobivajo v obrambi, a naposled vedno zmaga tisti, ki da koš več. Tako je tudi v nogometu, kjer so goli precej redkejši, poti do cilja pa različne. Bolj ali manj všečne, pragmatične in učinkovite. Pri tem gre tudi razmejiti ligaške obračune in tekmovanja z izločilnimi boji.

Vseeno pa ostaja osnovna zamisel, kako priti do želenega cilja, nepredvidljivi razvoj dogodkov na igrišču, pogojen tudi z dnevno formo glavnih akterjev, pa nato usmeri obračun v eno ali drugo smer. O zaslugah je moč razpravljati kakor tudi o okusih. Seveda smo vsi spremljevalci športnega dogajanja v določeni meri pristranski, če ne drugega zaradi preferenc. Z vnaprejšnjimi prepričanji krojijo naš pogled na svet, ki se spreminja. Prav tako športna dinamika, ki osmišlja tekmovalno dogajanje, v katerem naposled ostane zapisan rezultat.

V navijaških srcih so včasih tudi poraženci zapisani kot zmagovalci. Atalanta iz Bergama je bila značilen primer do sredinega finala evropske lige, v kateri je naposled dvignila klubsko lovoriko po edinem italijanskem pokalu, osvojenem pred več kot šestimi desetletji. Po svoje je povedno, da je v odločilni tekmi ugnala Bayer iz Leverkusna, ki dotlej sploh ni doživel poraza v celotni sezoni.

Do svojega prvega trenerskega naslova je prišel tudi trener Gian Piero Gasperini, ki je tako rekoč patentiral Atalanto, kot jo poznamo v zadnjih osmih letih in jo je na svoji koži občutil Josip Iličić. Gasperini goji brezkompromisen nogomet, ki je (telesno) zahteven do igralcev, a ovrednoti tudi nogometne mojstre s potezo več. Iličić jo še vedno ima. V Mariboru na jesen svoje kariere ob ustvarjalnem miru in dobrem počutju doživlja svojo drugo nogometno pomlad,

Iličića je vedno lepo videti na igrišču, nanj so še vedno navezani tudi navijači iz Bergama, od koder so se pripeljali tudi na tekme prve slovenske nogometne lige v Koper in Novo Gorico. Morda ga bodo lahko spremljali tudi na bližnjem evropskem prvenstvu, potem ko ga je selektor Matjaž Kek uvrstil na širši reprezentančni spisek. Ali bo tudi odpotoval v Nemčijo, bo najbrž znano do konca meseca. Glavno je seveda vprašanje, kako bo vplival na slačilnico in povezanost moštva, ki je brez Iličićeve pomoči Sloveniji priigralo uvrstitev na veliko nogometno tekmovanje po skoraj poldrugem desetletju.

Bolj kot selektorja bo moral Iličić na skupnih pripravah torej prepričati soigralce. Če ga bodo sprejeli, je lahko nogometni samorastnik še vedno koristen, pa čeprav za pet minut na tekmo. Slovenska reprezentanca ima sicer razdelan koncept s pripadajočimi vlogami, v katerem so posamezniki v službi kolektiva. Sicer pa, če se je Iličić kljub različnemu klubskemu utripu vklopil v Atalantin model, potem lahko njegovo znanje in izkušnje črpa tudi slovenska izbrana vrsta. Priložnosti ne gre zamuditi. Lahko je tudi zadnja. Za Iličića skoraj gotovo.