Dolga pot do miru

Druga avtorica, Abha Valentina Lo Surdo, se je na Pot miru sprehodila s 15 sogovornicami in sogovorniki, zapisala svoje in njihove vtise in jih strnila v pretresljiv mozaik pripovedi o preteklosti in sedanjosti na različnih krajih spomina nekdanje soške fronte. Knjiga predstavlja enega najbolj izvirnih rezultatov projekta Beyond Walk of peace, ki ga vodi Fundacija Pot miru skupaj s partnerji.

Ko sem minuli četrtek poslušal pogovor Zdravka Duše z zgodovinarko Petro Svoljšak in novinarjem Boštjanom Videmškom na prvi javni predstavitvi knjige v tolminskem kinogledališču, sem se spomnil pogovora, ki sem ga pred desetletjem v Sarajevu opravil z zakoncema Metko Kraigher in Dževadom Hozom, ki sta po letu 1992 vsak po svojih močeh in na svojih področjih poskušala dajati kulturni utrip njunemu mestu v izrazito nekulturnem, barbarskem času.

Metka tudi s tem, da je bila ena izmed soustanoviteljev društva Slovencev v Sarajevu, ki so se kar naenkrat znašli, tako kot mnoge druge etnične skupine med vojno v Sarajevu in v Bosni, nikamor in nikomur pripadajoči. Bil je eden izmed tistih pogovorov, ki te kot mladega zgodovinarja zaznamujejo. Začeli smo z zadnjo vojno, vendar smo kmalu preklopili na drugo svetovno vojno. Metka mi je pripovedovala o njenem prijatelju in sosedu v Sarajevu, uglednem bosanskem novinarju Hamzi Bakšiću, o njegovem očetu, ki je med vojno zbežal iz Ljubinja v Hercegovini, medtem ko so četniki ubili in vrgli v jamo sedemnajst članov njihove družine: “Vse izbrisano, vse uničeno, Hamzov oče in teta sta bila edina preživela.”

Oče se je po vojni nastanil v Jajcu in za Hamzo je bila ožja domovina Jajce in večetnična, multikonfesionalna Bosna in Hercegovina, Jugoslavija. O drugi svetovni vojni, kaj se je zgodilo družini med drugo svetovno vojno, svoji ljubljeni hčerki Amri ni pripovedoval. Verjel je, da je to preteklost, ki je mimo, in verjel je v družbo, ki jo je kot novinar pomagal graditi po drugi svetovni vojni. In sploh ni bil edini.

Verovanje, da v imenu sedanjosti in prihodnosti molčimo o preteklosti, da z njo ne “obremenjujemo” svojih potomcev, sem srečal na vsem teritoriju naše bivše skupne domovine Jugoslavije. In je delovalo. Vse do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. Potem je prišla streznitev, déjà vu.

Eden od mojih pričevalcev iz Sarajeva, ki je bil evakuiran novembra 1992, mi je v pogovoru zaupal: ​“Vmes smo srečali, na tem delu pri Lukavici, smo srečali, kot v partizanskih filmih, četnike. Jaz sem mislil, da to obstaja samo v ikonografiji partizanskih filmov, z bradami, s šubarami, kučmo, z redeniki, metki za mitraljeze, zloženi, prekrižane prek prsi. Je bilo tako ... surrealistično. Človek ima enostavno občutek, da se je zbudil petdeset let nazaj, da je zaspal in ko se je zbudil, si prišel petdeset let nazaj. Nekaj takega res ni bilo za pričakovati.”

“Vojna je, popreproščeno, nezmožnost samoomejevanja,” zapiše Boštjan Videmšek v uvodu. In nadaljuje: “Vojna se ne konča s prekinitvijo ognja, premirjem ali mirovnim sporazumom. Vojna traja. In traja. Kot virus se prenaša po osebnem, družinskem in kolektivnem zgodovinskem spominu. Kot travma se zapiše v gene - kot taka oblikuje vedenje in delovanje prihodnjih generacij. Se vojna sploh konča?”

Namesto odgovora nas Boštjan v knjigi pelje skozi pokrajine vojne: tiste danes, tiste včeraj in tiste pred sto leti. V Bosni in Hercegovini, njegovi prvi vojni, si v Srebrenici zastavi vprašanje o smislu svojega početja, ki sem si ga kot mlad zgodovinar postavil velikokrat, ko me je na trenutke obšel občutek krivde in slabe vesti, da vdiram v intimni prostor pričevalk in pričevalcev: “Vse bolj sem namreč prepričan, da je novinarstvo smiselno le, če človeška življenja spreminja na bolje. Če ima naše delo neposredni učinek.” Ga ima?

Boštjan tudi tukaj ne poda odgovora. Nadaljuje svojo dolgo pot do miru. V zahodni Ukrajini sooči dve vojni: tisto izpred sto let in tisto danes, ki se odvija pred našimi očmi, ja, v naši bivši skupni domovini. Naša vojna takrat in danes. Kot tudi tista v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem, za katero smo se tudi pretvarjali, da ni naša. V Galiciji je med letoma 1914 in 1917 gotovo padlo okoli 33.000 slovenskih vojakov, to je toliko kot partizanov med drugo svetovno vojno. Zakaj ta izkušnja bolj ne živi v našem kolektivnem spominu? Vprašanje ima dolg odgovor.

Nekateri pasusi v Boštjanovem delu knjige so neverjetno lepi, če je ta beseda dovoljena v takšnem tekstu, ves ritem besedila me spominja na molitev, da se sporočilo ja usidra v bralčeve možgane, da prežene otopelost, da spodbudi, da aktivira. Zadnji del poti opravi med Auschwitzom in Gazo. Včeraj in danes. Izčiščenost jezika in jasnost v podajanju. Za Boštjana ni dileme. Dolga pot do miru nikoli ni dosežena s pozabo ali z miselno lenobo. Čas, tudi čas vojne, postane človeški čas takrat, ko je artikuliran narativno. Ko je pripoved.

Dolga pot do miru je pripoved o spominu in pozabi. In o molku. Molk je po mojem mnenju tisti ključni element v tem trikotniku. Tukaj ni krajšnjic in ni prostora za miselno in telesno lenobo: na dolgo pot do miru se moramo najprej odpraviti kot posamezniki in posameznice s samoomejevanjem, resnice ni na računalniškem ekranu v zavetju doma, marveč je neprestano delo, izrekanje, osmišljanje, “world making”. Je nepretrgana interpretacija in reinterpretacija izkušnje v soočenju z drugimi. •