Svetlobna gverila
Svetlobna gverila je politična drža, ki zahteva, da se mesto ponovno začne spraševati, kdo odloča o tem, kako izgleda noč? Teme tukaj ne iščemo iz varnostnih, temveč iz človeških razlogov. V temi ne izgine življenje - tam se v resnici začne. Tam žuborijo pogovori, vznikajo ideje, rastejo odnosi, letijo netopirji, se parijo žuželke. Teme se ne smemo bati. Bati bi se morali luči, ki nikoli ne ugasne. Morda je prišel čas, da ugasnemo eno svetilko, da digitalni zaslon en večer ne utripa, da luka za trenutek zadiha brez reflektorjev, da se nad Koprom prikaže luna. Na koprskem nočnem nebu se lune ne zazna več, saj jo razsvetljujejo mestne luči. Oglaševalni panoji, svetlobne fasade, svetilke pristanišča, ponoči je Koper razsvetljen kot v času decembrskih praznikov - le da zdaj ni praznovanja, ni skupnosti, ni razloga. Samo luč.
Začnimo na tržnici. Nekdaj srce mestnega utripa, zdaj podnevi polopustela veledrogerija, ponoči pa kot da bi čakali odprtje Lidla ob črnem petku. Vse pod svetlobo, ki deluje kot avdicija za resničnostni šov. Ljudje tržnico čimprej preprečkajo, stojnice so sterilne, brez vonja po zemlji, brez glasu prodajalke, ki te lahko prepriča, da so njene breskve bolj sladke od sosedinih. Zakaj arhitekturne projekte v Kopru izvajajo brez arhitekturnih natečajev, kjer lahko strokovne komisije omilijo pretirane in neustrezne posege v prostor. Nova tržnica v Kopru je kot nov nakupovalni center na mestnem robu, najbrž je zato logično, da mora biti cele noči presvetljen in v centru potrošniških želja po nakupih. Vseeno ostaja tržnica. Žalostno.
Svetloba, ki nikoli ne ugasne, ni napredek - je zabloda, ki briše mejo med delom in počitkom.
Malo naprej se ob kovinsko fasado Solisa odbijajo bleščeče podobe z digitalnega oglasnega panoja na krožišču. Enega izmed mnogih, ki ponoči mežikajo voznikom. Namesto orientacije - distrakcija. Solis, simbol sodobnega stanovanjsko-poslovnega modela, je ponoči del reklamne izložbe mesta: stanovanje z najlepšim razgledom, vključno z brezplačno tedensko dozo reklamne svetlobe.
Kdo skrbi za svetlobno politiko mesta? Kdo ureja, kdo dovoli, kdo nadzira, kako močno svetijo luči v urbanem prostoru?
Ob robu mesta kraljujejo nakupovalna središča. Kot svetlobni megaliti potrošnje, uvoženi iz kakšnega zahodnega prodajnega modela. Reflektorji, notranje luči, svetlobni napisi. Ves čas prižgani. Tudi ob treh zjutraj, ko je edino živo bitje na parkirišču maček, ki se ogiba senzorjem gibanja. Svetloba ni več funkcionalna - je predstava, pozicija moči. Pripravljenost na potrošnika, ki nikoli ne pride, a mora imeti vedno odprta vrata. Trgovine so dobile funkcijo svetlobnih templjev, v katerih ni Boga, ampak je blagoslov tista kartica, ki jo približaš terminalu.
Nad vsem pa sveti Luka Koper - svetlobni imperij. Mehanizem, ki ne spi. Žerjavi, kontejnerji, tovornjaki, reflektorji močnejši od polne lune. Luč, ki jo oddaja luka, osvetljuje naše vrednote: učinkovitost, hitrost, dobiček, izvoz. Luka Koper ustvarja nočne svetlobne imperije, vendar to ni več svetloba, to je svetlobni hrup. In hrup, ki traja dovolj dolgo, postane normaliziran. In tako živimo v svetu, kjer noč ne pomeni več počitka. Vsak kotiček Kopra je pripravljen, kot da bo vsak hip nastopil nek obisk visokega pomena. Pa ni to predsednik, ne umetnik, niti ribič. To je kupec. Potrošnik. Tisti, ki s kartico blagoslovi trgovski oltar.
Svetlobna gverila je vprašanje demokracije. Komu pripada prostor? Komu pripada noč? Komu pripada pravica do tišine, do teme, do miru? Vse bolj je jasno, da mestni prostor ni več skupnostni - postal je tržno okno, izložba učinkovitega življenja. Pa vendar, za vsakim izložbenim steklom utripa tudi možnost spremembe. Kdo torej ureja svetlobno onesnaženje v Kopru? Formalno je za osvetlitev javnih površin odgovorna Mestna občina Koper, konkretno Oddelek za gospodarske javne službe, ki upravlja z javno razsvetljavo. Za večje projekte (npr. prenove tržnice, osvetlitve parkov, prometne razsvetljave) sodeluje z občinskimi službami za prostor, okoljevarstvenimi soglasji ter včasih z zunanjimi svetovalci ali zasebnimi podjetji. Zakonodajno področje pa ureja Zakon o varstvu okolja, ki vključuje tudi svetlobno onesnaževanje - vendar nadzor nad njegovo implementacijo v urbanem okolju ostaja šibek. Konkretno v Kopru trenutno ni mestne strategije za zmanjševanje svetlobnega onesnaževanja, prav tako ni predpisanih omejitev za moč in čas delovanja digitalnih oglasov, svetlobnih fasad in reflektorjev zunaj javnih cest. Zato mora svetlobna gverila najprej postati vprašanje skupnosti. Če mestna oblast tega ne vidi, jo je treba opomniti. Če zakon tega ne ureja dovolj, ga je treba izboljšati. In če mesta ponoči ne znamo več ugasniti, ga bomo morda morali znova prižgati - z zvezdami, ne z neonom.