3-30-300

V Kopru pa je ta pravica vedno bolj iluzija. Mestni uradni podatki kažejo, da znaša površina javnih zelenih površin v mestu le 70.218 kvadratnih metrov, kar pomeni skromnih približno 1,3 metra zelene površine na prebivalca. To je drastično manj od priporočil in primerov, kot je Ljubljana, ki ima več sto kvadratnih metrov na osebo. Kako se to odraža v vsakdanjem življenju? Mesto je vedno bolj pozidano, betonske površine prekrivajo preostanek - soseske postajajo spalna naselja brez parkov ali drevesnih krošenj. Investitorji zbirajo točke, ko rušijo naravo in zapolnijo žepe - ta logika je hitra in učinkovita. Drevo? Strošek. Park? Zapravljen prostor, ki ne nosi takojšnjega dobička.

Primeri so očitni. Muzejski trg, ki bi moral biti zeleno srce mesta, je postal prizorišče odstranjevanja dreves, kjer senca in hlajenje prostora umikata prostor betonu. Nova stanovanjska naselja na obrobju rastejo brez prave misli na parkovne površine; otroci nimajo igrišč, ki bi bila na dosegu 300 metrov, ampak asfalt in parkirišča. Tudi zaledne soseske - od Semedele do Škocjana - so priča betonskim vložkom, ki so v imenu razvoja uničili možnosti za drevorede ob cestah ali povezovalne zelene pasove.

V tej situaciji pravica do pogleda postane pravica do dostojnega življenja. Ko skozi okno vidiš le fasado druge stavbe ali asfaltno dvorišče, izgubiš stik z naravo, s skupnostjo in s sabo. Pravilo 3-30-300 tako ni očitek, temveč kompas: določa, da si mesto zasluži pogled. Če OPN tega ne zapakira z vizijo in standardi, bo izzvenel le kot papir - mesta bodo praznile zgodbe dreves, ne pa okna, iz katerih jih vidimo.

Najlažje je zidati. A najtežje je posaditi, negovati, vključiti drevo v zasnovo. Koper si zasluži mesto, ki pomeni več kot kvadrate, zasluži si sence, dihanje, stik z zelenjem. Le takšno mesto bo imelo prihodnost. Ne samo do pogleda na zelenje, ki pomirja in hladi, ampak do pogleda v prihodnost. Do vizije mesta, ki ni utemeljena na betonu in hitrih donosih, temveč na življenju, ki ga bodo prebivalci čutili kot svoje. Vsak list, ki se zatrese na drevesu, je dokaz, da mesto diha. Vsaka krošnja, ki se razpne nad pločnikom, je majhen ščit pred vročino, ki prihaja. Vsak park, dosegljiv brez avtomobila, je zagotovilo, da otroci niso ujeti med asfalt in trgovske centre.

Toda, ko pridemo do OPN-ja, se formula zlomi. Investitorji imajo lažjo računico: prostor se pozida, betonska plošča prinese gotovost dobička, drevo pa je samo strošek. Krošnja se v excel tabelah ne zabeleži kot kapital, temveč kot ovira. In tako ostane pravilo 3-30-300 le na papirju, kot spomin na nekaj, česar nikoli nismo doživeli.

V Kopru je ta logika posebej očitna. Namesto, da bi OPN postal dokument vizije, ki bi uravnotežil razvoj in življenje, postaja le zbirka kompromisov v korist investitorjev. Mestno jedro se prazni, nova stanovanja rastejo na obrobjih, a brez parkov, brez drevoredov, brez pravega občutka skupnosti. Mestne soseske pa se razvijajo kot spalna naselja, kjer moraš za senco in igrišče sesti v avto.

Mesto brez dreves je mesto brez pogleda. Ko skozi okno vidiš le zid, izgubiš stik ne samo z naravo, temveč tudi s skupnostjo in samim seboj. Pravica do pogleda je torej pravica do dostojnega bivanja. Če tega ne bo prepoznal OPN, ga bodo namesto vizije napolnili investitorji - ker je pač najlažje zidati. Najtežje je zasajati in negovati. A ravno v tem se skriva prihodnost mest: v senci dreves, ne v senci stolpnic. •