Usrani Slovani in molk “branikov slovenstva”

Trst. Mesto kave, burje in tistega posebnega šarma, ko se mešajo jeziki, kulture in, kot se zadnje dni kaže, tudi sovraštvo. Na slovenskem konzulatu najprej “Consolato dei Slavi di merda”, zdaj še “Consolato della corruzione”. Sliši se kot naslov slabe kriminalke v nedeljo popoldne na komercialni televiziji. Le da si v tem primeru ne smemo privoščiti ležanja na kavču in zobanja čipsa. To ni Netflix, je resnično življenje.

Ne, tipov, ki so svinjali po konzulatu, ne bom imenoval fašist. Fašist je bil Mussolini, fašizem pa je bila zver s strojem represije in črnosrajčniki na ulicah. Ti današnji pajaci so slaba cosplay verzija tega. Recimo jim fašistoidi. Isto zlo v drobnih dozah, ampak s cenenim kostumom iz Temuja. Še vedno nevarni, a bolj po principu virusa, ki se z lahkoto širi med tistimi, ki verjamejo, da jim je TikTok povedal resnico o zgodovini.

“Fašistoidi ne pridejo v jeklenih čeladah in z vojaškimi koloni. Pridejo v komentarjih pod članki. Pridejo s transparenti na vratih konzulatov. Pridejo s tihim odobravanjem tistih, ki mislijo, da jim bo kratkoročno koristilo.”

Gre za peščico skrajnežev, ki niso Sarumanova vojska, ampak bolj kakšni tretjelinijski orki, ki še vedno menijo, da je Gandalf padel v komunistično zaroto. Problem niso ti konkretni “tiči”. Problem je, da se takšno sovraštvo širi kot covid - in ravno tako imaš vedno enega anti-maskerja (beri: političnega oportunista), ki ti bo razlagal, da virusi v resnici sploh ne obstajajo.

In kaj naredijo naši domači samooklicani “braniki slovenstva”, ko pride do fašistoidnih izpadov na drugi strani meje? Namesto da bi stopili pred kamere in jasno rekli “Dovolj!”, raje obračajo hrbet in čakajo, ali se bo iz tega dalo potegniti kakšno poceni politično korist.

Priznam, sprehodil sem se čez X feed Janeza Janše. No, sprehodil … to ni bil sprehod, temveč konkreten pohod do Mordorja … brez Gandalfa, vode in brez upanja. Kaj sem našel? O slovenski skupnosti v Italiji in Avstriji, ki sta te dni tarča protislovenskih napadov - nič. O žaljivih napisih na konzulatu - nič. O svastikah na Judovskem kulturnem centru (da ne bo pomote - gnusno, zavržno, nedopustno) pa instantno cel plaz objav, solz in ogorčenja. Ne zato, ker bi ga res skrbela usoda judovske skupnosti, temveč zato, ker se to lepše prilega v večno “antikomunistično” mantro. Lestvica vrednosti je očitna: napis “smrt janšizmu” je večji problem kot “usrani Slovani”.

In potem pride drugi heroj, evropski poslanec Milan Zver, ki se odloči, da so največja grožnja slovenske odbojkašice, ki po tekmi z Izraelom tekmicam niso hotele seči v roke. Označil jih je za satanistke. Resno. Tista klerikalna retorika, ki meče vero kot kamen v politično mlakužo, je zdaj že vsakdanja praksa. Po učbeniku, bi lahko rekli.

Dvoličnost naših vele-branikov slovenstva se kaže tudi pri odnosu do Trumpa, ki s svojimi carinami evropske - tudi slovenske - vinarje postavlja v skrajno nezavidljiv položaj. Oni mu pa ploskajo, češ, kako jih je napel EU. Samo zato, ker je “njihov”. Pa ne samo Janša. Tudi celotna njegova kao domoljubna “raja”, ki ji v bistvu za slovenske vinarje binglja tja dol do tal.

Medtem pa v Trstu karton z napadom na Slovence ostaja fizičen dokaz, da fašistoidi niso samo ostanek preteklosti, temveč opomnik, da zgodovina tu zares ne umre.

Na Primorskem to vemo bolje kot marsikdo drug. Ko se sovraštvo enkrat ukorenini, ga ne izkoreniniš z enim nedeljskim nagovorom o spravi in slikico v Bazovici. Potrebno je jasno reči, kdo je kriv, kdo širi sovraštvo in kdo ga dopušča. Tudi, če ti je ta oseba politično “blizu”. Če bomo še naprej tiho in gledali stran, bo naslednja generacija fašistoide spoznala iz osebne izkušnje, ne samo iz zgodovinskih knjig.

Fašistoidi ne pridejo s tanki in v bojni opremi. Pridejo v komentarjih pod članki. Pridejo z napisi na vratih konzulatov. Pridejo s tihim odobravanjem tistih, ki mislijo, da jim bo kratkoročno koristilo. In ko so enkrat notri, jih ven spraviš samo z večjim kaosom, kot ga je kdorkoli pripravljen prenesti.

Kakorkoli, ne pretvarjajmo se, da gre pri teh dogodkih za izolirane incidente. To ni meteor, ki pač pade z neba in ga ne moremo preprečiti. To je ogenj, ki ga nekdo prižge, sedi zraven in z nasmehom gleda, kako gori. In ko naslednjič nekdo reče, da je to pač “folklora”, naj mu bo jasno, da je to folklora, pri kateri glavni plesalci teptajo kosti naših nonotov.