Trubači raus!

Zadeva je v osnovi zelo preprosta. Ljubljanski šerif Zoran Janković je prepovedal spontane ulične nastope v središču prestolnice. Tudi trubače. Buh pomagej.

Povod za to dih jemajočo, do jajc segajočo potezo je bilo, kakopak, jamranje z desne. Mestna svetnica SDS je opozorila, da Ljubljana nima adventnega venca, ima pa bogokletne trubače. Balkanske. Ki nimajo veze s slovensko identiteto, božičem, jaslicami in verjetno tudi ne s potico iz Hoferja. In ker v tej državi vsako vprašanje o kulturi zelo hitro postane vprašanje krvi, zemlje in vsesplošnega blagostanja slovenskega naroda, je župan reagiral. Malo impulzivno, malo avtokratsko, po svoje, pač.

Počil mu je film. Glasovanje takoj, brez filozofije. Prepovedano vse. Trubači, harmonike, Pantaloons in ostali, ki proizvajajo ta neznosen hrup, ki kazi idilično podobo tihega mesta, v katerem tako ali tako ne moreš več normalno hoditi, ne da ti nekdo v obraz poriva hotdog ali peticijo za nov referendum.

Bodimo iskreni, Janković je ta desničarski jok in stok genialno izkoristil v svoj prid. Vzel je jamranje, mu odvzel kontekst in ga obrnil v surov administrativni ukrep. Proizvedel je ravno pravšnjo dimno zaveso, da se malo umakne pozornost od afer, ki jih je spet pogrela Tarča.

V vsem tem je še en droben, a pomenljiv paradoks: mesto, ki se že leta agresivno prodaja kot odprta, svetovljanska, tolerantna evropska prestolnica, se ob prvem resnejšem stiku z dejansko raznolikostjo zapre kot jež. Raznolikost je očitno zaželena samo takrat, ko pride v obliki kulinarike, turističnega slogana ali varne, depolitizirane folklore, ki jo je mogoče zapakirati v program Turizma Ljubljana. Ko pa raznolikost dobi obraz, glas in decibele, postane problem. Nenadoma je moteča, vsiljena, preglasna. Preveč resnična. In Koper na tem področju ni popolnoma nič drugačen.

Morda bi si veljalo priznati še nekaj: spontani ulični nastopi niso problem zato, ker so kaotični, temveč zato, ker niso pod nadzorom. Ker niso kurirani, prijavljeni, sponzorirani ali vsaj predvidljivi. Ker se zgodijo brez dovoljenja in brez jasnega ideološkega okvirja. In prav v tem je njihova največja vrednost. Mestni utrip je pač neurejen, glasen in včasih nadležen. Če hočemo popolnoma nadzorovano zvočno kuliso, obstajajo nakupovalna središča. Mesta pa naj bi bila nekaj drugega.

Meni osebno binglja tja dol do Konga, če trubači so ali če trubačev ni. Mestnim središčem se decembra izogibam kot koncertom Fehtarjev. Kar me vedno znova fascinira, je ta vsesplošni izbruh slovenstva. Te živčne potrebe, da mora biti vse "naše", "domače" in "čisto". Nogo je z novim odlokom dobil tudi srboriti harmonikar, ki je na Prešernovem trgu pravzaprav inventar. Prav zaradi tega se je desnici kolektivno strgalo.

Že pred prepovedjo so slovenski harmonikarji sicer napovedali množični shod, na katerem bi "preglasili trubače", "ustavili balkanizacijo" in "naredili Ljubljano spet slovensko".

Kako točno naj bi to uspelo, ni povsem jasno. Z igranjem priredb avstrijskih in nemških narodnozabavnih skladb? Z instrumentom, ki je v naš prostor prišel od drugod in se šele kasneje prelevil v simbol domačnosti? Glasba nikoli ni bila čista kategorija. Vedno je je bila mešanica, pretok različnih vplivov. Da, dragi moji. Tudi romska in balkanska glasba imata v tem prostoru dolgo in živo tradicijo, ne glede na to, ali se z njo identificiramo ali ne.

Če že sledimo tej logiki kulturne čistosti, potem bi bilo pošteno iti do konca. Naredimo Mercator spet slovenski in v vseh prodajalnah prepovejmo Mariah Carey, ker njena decembrska prisotnost nima nič skupnega z lokalnim izročilom. Saj imamo vendarle Heleno Blagne. Pa Maraayo. Pa Agropop. Predvsem pa tišino. Veliko tišine.

Kar me najbolj bode v oči, je ideja, da obstaja ena "prava" glasba - dovoljena, kulturna in sprejemljiva - in tista druga, vsiljena in nezaželena. Ta misel ni samo etično vprašljiva, ampak tudi nevarno izprijena. Ko začne politika razvrščati umetniške izraze na dovoljene in moteče, na naše in njihove, ne govorimo več o okusu, temveč o nadzoru. To je logika, ki ne izhaja iz skrbi za skupni prostor, temveč iz potrebe po homogenosti in redu. Takšna logika ima v evropski zgodovini precej neprijetne precedense.

Seveda je jasno, da gredo nekaterim ljudem trubači v nos. Da jih ob sprehodu po mestu moti, če jih obkroži glasna skupina glasbenikov. To je legitimno. A obstajamo tudi taki, ki nam gredo v nos harmonike, decembrski zvončki in celoten zvočni inventar praznične industrije, vključno z neprekinjenim ponavljanjem, da je nekdo nekomu ob lanskem božiču dal srce. Razlika je le v tem, da ene motnje dojemamo kot "naše", druge pa kot grožnjo identiteti.

Pred meseci smo se v Sloveniji delili glede na dojemanje vizualne umetnosti. Pa literature. Nekaj let nazaj je bila na udaru predstava Mladinskega gledališča. Tokrat je končno glasba tista, ki je nenadoma sveta, zaščitena in pomembna za preživetje slovenskega naroda. Trubači raus!

In tako bomo tudi letos december zaključili bogatejši za eno prepoved, en moralni panični napad in nekaj dodatnih dokazov, da nas v resnici ne moti hrup, temveč ideja, da bi bil prostor, v katerem živimo, bolj raznolik, kot bi si nekateri želeli priznati.