Parmezan v goveji juhi - da ali ne?

Boli me glava. Ne vem, kako je pri vas, ampak jaz osebno sem že precej utrujen od svobode odločanja. Na začetku je bila sicer mamljiva. Zdaj ... zdaj je pa vsega preveč. Toliko svobode, da človek več ne ve, kaj bi z njo

Včasih je bilo (no, nekaterim je še danes) precej lažje. Si imel gospodarja, farja, partijskega sekretarja ali vsaj kakšnega soseda, ki je točno vedel, kaj je prav. Danes pa mora vsak odločati sam. O vsem. Kaj bo jedel, koga bo ljubil, koliko otrok bo imel, ali se bo cepil, ali bo umrl dostojanstveno ali pač ne. Ne vem, kako je pri vas. Ampak mene res od vsega tega boli glava.

Zato iskreno, iz srca, pozdravljam vse tiste aktivne državljane, ki se na vse pretege trudijo, da bi nam svobodo omejili. Ne iz zlobe, seveda ne. Ampak iz skrbi. Iz tiste iskrene, pristne, božje ljubezni do malega človeka, ki si sam ne zna pomagati. Naravnost ganljivo je, da slovensko zemljo nekje tepta nekdo, ki ve, kaj je dobro zame. In zate, ljuba bralka, dragi bralec. Za vse nas, izgubljene duše, ki smo se, kot kaže, malo preveč navadili misliti s svojo glavo.

Sam bog nam je naklonil priložnost, da se lahko spet odločamo o zakonu, ki omogoča, da človek sam odloči, kdaj mu je dovolj. Ja, spet. Ker prvič očitno nismo prav razumeli vprašanja. Tudi demokracija, veste, včasih zahteva ponavljanje snovi. Pa čeprav gre za tisto poglavje v delovnem zvezku, ki smo ga že prebrodili. Pa saj ne gre toliko za to, da bi se ti ljudje bali našega odgovora. Želijo si samo, da bi bil res pravilen. Moralno neoporečen.

Zato je povsem logično, da zdaj spet preverimo, če še vedno mislimo isto. Da nismo tedaj bržda prehitro odgovorili.

Človek je namreč še kako zmotljivo bitje. Danes si za, jutri si proti, pojutrišnjem pa ne veš več, zakaj si sploh mislil, da si bil za. To velja za vse. Za politiko, nogomet, kulinariko in očitno tudi za trpljenje. Morda se ti danes zdi, da bi rad umrl, ker te vse boli in ne vidiš več smisla, čez teden dni pa bo bolečina ponehala, ker bodo Aleševe molitve uslišane. Zato je prav, da se zadevo preveri. In kdo bo to preveril, če ne tisti, ki že poklicno vedo, kaj je smisel? Kdo drug kot tisti, ki so življenje posvetili temu, da razlagajo življenje drugim.

Pa tu ne govorim o zdravnikih, teh plemenitih ljudeh, ki so življenje posvetili reševanju življenj. Nekateri izmed teh namreč zdaj ugotavljajo, da jih zakon spreminja v rablje. Razumem jih. Resno. Nihče si ne želi nositi občutka, da je komu pomagal umreti. To je težko breme. Sploh v državi, kjer so vsi zaposleni v zdravstvu konstantno na udaru. Ampak človek bi vsekakor pričakoval, da bodo ravno oni, ki vsak dan gledajo trpljenje, znali razumeti, da življenje včasih preprosto noče več sodelovati.

Zakon, ki izrecno pravi, da lahko vsak zdravstveni delavec oziroma sodelavec sodelovanje mirno odkloni, če to nasprotuje njegovi vesti, se je nekako prelevil v strašilo, ki zdravnikom ponoči prižiga luči v ordinacijah. Kot bi jih nekdo sredi nočnega dežurstva poklical in jim naročil: “Daj, skoči do sobe 304 in ubij gospoda ob oknu”.

Realnost je precej manj dramatična in nihče od nikogar ne zahteva, da dela karkoli proti svoji volji. Zgolj to, da tisti, ki jim vest dopušča, lahko pomagajo tistim, ki jim je telo že vse povedalo. In če vprašate mene, je to precej bolj človeško kot vleči cevi, ker “tako pač piše v prisegi”.

Nekdo očitno mora bdeti nad našim obstojem. In to (žal) niso zdravniki. Pri parkiranju imamo redarje, pri davkih uradnike, pri samoodločanju pa Primca. Morda bi nam gospod lahko pomagal tudi razrešiti gordijski vozel okrog večnega kulinaričnega vprašanja: parmezan v govejo juho - da ali ne? Morda tudi o tem potrebujemo referendum. Ker, če pomislim, takšna odločitev močno vpliva na življenje drugih. Na nekoga, ki ob meni sedi pri kosilu, bi lahko stresno deloval že sam vonj. Zato prosim, pustite ljudem, ki se spoznajo na okus, da odločijo za vse. Da bomo imeli mirno vest in pravilno juho.

No, ni samo parmezan problem. Nasploh smo Slovenci narod, ki rad preverja, če so stvari še vedno take, kot so bile včeraj. Danes glasujemo o tem, ali naj si človek pomaga pri smrti, jutri bomo najbrž odločali o tem, če lahko mački spijo na kavču, čez teden dni pa o tem, ali naj se sol v vodi raztopi sama od sebe ali z božjo pomočjo.

Ampak prav je tako. Da ne bo preveč samovolje. Da se ne bo kdo zmotil in v juho stresel še malo popra brez soglasja skupnosti.

Toda, ne prerekajmo se o tem, kdo daje parmezan v juho. Dajmo se raje o tem, kdo ima pravico odločati, če ga kdo ne. In tukaj je odgovor preprost: tisti, ki imajo čas in voljo, da odločajo tudi namesto drugih. Tisti, ki ne dvomijo in so se rodili s prirojeno resnico v rokah. Brez njih bi se izgubili v tej strašni svobodi.

Zato hvala vsem, ki bodo 23. novembra poskrbeli, da ne bomo nehote preveč odločali o sebi. Da nas bodo spomnili, da so meje svobode pravzaprav meje udobja. In da bodo pripomogli k temu, da me ne bo več neznosno bolela glava.

Če bo šlo vse po sreči, bomo kmalu dobili še kak referendum. Ali pa vsaj civilno iniciativo. In res, komaj že čakam. Do takrat bom pa previdno, žličko po žličko, srkal svojo govejo juho. S fidelini in parmezanom! •