Nimamo Thompsona, imamo pa MMS

Medtem ko se je Evropa konec tedna potila v primežu vročinskega vala, sta se dva slovanska naroda topila ob glasbi. V portoroškem Avditoriju so priredili že 44. festival Melodij morja in sonca (o katerem raje ne bi), Zagreb pa je gostil pol milijona hrvaških domoljubov, ki so dokazali, da je meja med koncertom in političnim shodom tanka kot himen. Prav ste prebrali, pol milijona jih je prilezlo z vseh koncev države, pa tudi onkraj hrvaških meja. Kapo dol Thompsonu za to, da mu je pod odrom uspelo zbrati toliko ljudi, četudi je vstopnina za koncert znašala bistveno manj kot najem ležalnika na Hvaru. Koncerta se je udeležil celo politični vrh, predvsem tisti iz vrst Plenkovićevega desnosredinskega HDZ. Nič kaj presenetljivo ni dejstvo, da je v Lepo njihovo odromala tudi delegacija največje slovenske opozicijske stranke. Sam predsednik SDS je, v svojem slogu, že pred koncertom na plano zbezal svojo notranjo Babo Vango in na omrežju X pribeležil, da imamo v Sloveniji ogromno dobrih glasbenikov, nihče pa da ne premore talenta in poguma, s katerim se ponaša Marko Perković Thompson. Tovrstnih provokacij smo s Trstenjakove že vajeni, nanje pa je “dolžna” odreagirati samo ministrica za kulturo. Pa še ona najbrž najraje ne bi.

Tako kot o Melodijah morja in sonca tudi o Thompsonovem koncertu in Janševih provokacijah ne nameravam razpravljati. V dneh, ko sta medije preplavila propaganda oz. antipropaganda Thompsonovega koncerta, se preprosto nisem zmogel domisliti glasbenika, ki je zmožen pod odrom zbrati pol milijona Slovencev in jih prepričati, da si na prsa narišejo Triglav ter dobri dve uri brez prestanka zighajlajo. Morda bi tako prefinjeno manipulacijo lahko pripisali Laibach, a roko na srce, niti oni tega niso zmožni. Slovenski desnici namreč Laibach smrdi. Zakaj? Ker je politično nepredvidljiv, ker kritizira slepo lojalnost do nacionalnih mitov in ker Milan Fras v Severni Koreji ni vihtel naše trobojnice.

Tudi če bi Slovenci imeli svojega Thompsona, ga ne bi prepoznali. Cenzurirali bi ga, ker ne bi dovolj častil osamosvojitve, ker ne bi igral harmonike ali ker ne bi podpisal pogodbe s katero od strankarskih fundacij.

Morda pa Thompson v Sloveniji sploh ni mogoč. Ne zato, ker ni ljudi, ki bi z odprtimi usti požirali mešanico vojaške romantike, božje ljubezni in domovinske krvi – teh ni malo. Težava je drugje: slovenska desnica nikoli ni razumela glasbe kot prostora resnične moči. Ne samo glasbo, ves kulturni spekter je razumela kot dodatno opremo, kot dekoracijo za slavnostne govore, podlago za pevske zbore in, v najboljšem primeru, kot zvočno kuliso za strankarske kongrese. Zato smo, kadar se “narodno zavedni” lotijo umetnosti, priča ali patetiki brez vizije ali pa narodnozabavni godlji, ki naj bi bila domnevno “ljudska”, v resnici pa je zgolj kulturni pršut – slana, mastna in iz nemških prašičev.

Tu se kaže razlika med Thompsonom in vsem, kar je v glasbi poskušala ustoličiti slovenska desnica. Thompson je mit. Ne zaradi svojih glasbenih sposobnosti (ki so, bodimo iskreni, komajda nad povprečjem), temveč zato, ker je svojo glasbo znal zliti s simbolnim aparatom države, vere in vojne. Slovenska desnica tega nikoli ni znala, ker se pač boji umetnosti.

Janša, ki ima v CV vse od pisanja za Mladino do fetišizacije domobranske ikonografije, je (vsaj nekoč bil) izvrsten politični strateg, a popoln kulturni analfabet. Njegovo razumevanje umetnosti je reducirano na koristnost: če si z mano, boš “pokasiral” na razpisu, če nisi, bom zaprl pipo. V njegovi logiki ni prostora za neodvisnost, kaj šele za umetnika, ki bi lahko združil množice. Zato nikoli ne bomo imeli svojega Thompsona. Hrvati ga imajo, ker imajo močno zgodovinsko toleranco do svojih skrajnosti. Thompsona dojemajo kot narodno bitje, ki ima pravico biti ekstremen, ker to pravico terja v imenu naroda. Slovenci takih pravic ne dajemo niti pesnikom. Največ “jajc” zberemo takrat, ko se gremo neko distancirano ironijo. Zato imamo Laibach. Ne kot simbol združitve naroda, temveč kot opomin, da je vse, kar mislimo, da vemo o sebi, le še ena režirana predstava. In to desnico moti. Ne potrebuje zrcala, ampak odsev svoje lastne glorifikacije. Zato tudi če bi Slovenci imeli svojega Thompsona, ga ne bi prepoznali. Cenzurirali bi ga, ker ne bi dovolj častil osamosvojitve, ker ne bi igral harmonike ali ker ne bi podpisal pogodbe s katero od strankarskih fundacij.

---

---