Janez bi se šlepal na domoljubni pop-rock

Dobra dva meseca sta minila od koncerta na zagrebškem hipodromu, ki je, po besedah komika Perice Jerkovića, “imel celo nekaj veze z glasbo”. No, dobra dva meseca sta minila tudi od izleta na zagrebški travnik, ki so si ga privoščili naši domači romarji. Janša, Grims, roko dam v ogenj, da sta bila zraven tudi Mahnič in Poglajen, ki na Thompsonovem koncertu najbrž niso prepevali, plesali in se prerivali v vrsti za pivo. Iskali so navdih. Navdih za iskalno akcijo slovenskega Thompsona. In glej ga zlomka - nekaj dni po koncertu je Prva TV, “glasbena podružnica” Nove24 TV, objavila natečaj Slovenija v srcu - pop-rock himna domoljubja. Rok za oddajo skladb se je iztekel ta konec tedna. Srečni mi!

Če ste torej mislili, da sta pop in rock v Sloveniji zadnje varno zatočišče pred politično propagando, vas moram razočarati. Zdaj je fronta odprta tudi na tem področju. Pop in rock gresta v službo domoljubja. In to ne kar tako, ampak v obliki himne, ki bo - citiram - “opevala lepote Slovenije, ponos na osamosvojitev, pridni in srčni narod ter našo edinstveno domovino.” Skratka, šolski recital ob dnevu državnosti ob spremljavi (če imamo srečo) treh akordov in s solažo za okras.

Glede na to, da vedno več mladih hodi na veselice, kjer se narodnozabavna glasba in kvazi domoljubje zlivata v poceni patriotizem, SDS utegne celo pridobiti nekaj mladih glasov.

Ampak poglejmo realno - na silo delati domoljubni pop-rock v Sloveniji je podobno, kot bi The Stroj prosili, če lahko pripravijo uspavanko. Ne gre. Ne zato, ker ne bi imeli radi svoje domovine, ampak zato, ker pop in rock pri nas, za razliko od narodnozabavne glasbe, nikoli nista bila orodje državotvorja.

Nekateri si očitno na smrt želijo skladbe "Žgance za Kranjce, gliste za komuniste" v izvedbi Joker Out, "Krst pri Bazovici" pa bi po njihovem morali odigrati Koala Voice. Oh, ko bi Urška Klakočar Zupančič le z Borom Zuljanom spisala žalostinko o Macesnovi gorici?

Seveda, vse to je smešno. A hkrati žalostno. Ker čeprav je natečaj videti kot slab poskus satire, gre za bizarno, a obenem premišljeno politično potezo SDS. Volitve so pred vrati. In nič ni bolj učinkovito kot ugrabiti glasbo. Saj veste, najprej pesem, potem parada, nato plakat.

V resnici je problem širši. Glasba je prostor svobode, spontanosti, ustvarjalnosti. Ko pa jo vprežeš v vprežno živino politične kampanje, dobiš točno to, kar bomo dobili tukaj: pesem, ki je nihče noče poslušati, razen na SDS-ovih shodih in njihovih televizijah. In še tam bolj iz obveznosti kot iz užitka.

A če pogledamo politično logiko, to ni tako neumen manever. SDS je dolga leta gradila podporo na izkoriščanju verskih čustev in na mobilizaciji cerkvene publike. A ta baza se stara in Janša se zdaj s širjenjem kvazi domoljubnih vrednot skozi prizmo pop kulture na vse pretege poskuša približati mladini. In pri tem je prekleto uspešen. Najprej je na družbenih omrežjih lansiral trend privlačnih deklet, ki vodijo desničarske podcaste in influencerstvo tradicionalnih vrednot - nekakšna mešanica insta-folk estetike in konservativne propagande -, zdaj pa poskuša z domoljubnim pop-rockom. Glede na to, da vedno več mladih hodi na veselice, kjer se narodnozabavna glasba in kvazi domoljubje zlivata v poceni patriotizem, SDS utegne celo pridobiti nekaj mladih glasov.

Politična instrumentalizacija glasbe ni nič novega. Fašisti so imeli koračnice, komunisti partizanske pesmi, cerkev gregorijanske korale. SDS pa zdaj išče pop-rock himno. Če to ni evolucija, potem ne vem, kaj je. Včasih si moral za propagando vsaj organizirati pihalni orkester, zdaj rabiš pa samo tipa s prenosnikom, ki mu obljubiš nastop na predvolilnem pikniku. Največja ironija tega natečaja je v resnici ta: obljublja pesem, ki bo “združila Slovenijo.” A čeprav bi se lahko našel kak navdihnjen tekstopisec, ki bo na silo napisal hvalnico Triglavu, bo rezultat ravno nasproten. Še en klin več med nami. Še ena popevka, ki nas bo razdelila, ne pa združila.

In to je tista prava nevarnost. Ne da bo iz tega natečaja nastala dobra pesem - to je praktično nemogoče. Ampak da bo iz njega nastal še en kanal za širjenje politične propagande, ki se bo prodajala kot “glas mladih”. Če se to zgodi, bo naslednja generacija odrasla v prepričanju, da je domoljubje isto kot SDS. In to, dragi moji, bo največja himna predvolilne tragedije, ki jo bomo živeli vse do tiste preklete nedelje.