Evrovizijska orgija kolektivnih nacionalnih travm

Za nami je že drugi večer tekmovanja za Pesem Evrovizije oziroma najdražja inscenacija kolektivne psihoterapije na stari celini. 16 držav je v četrtek zvečer spet razgalilo svoje nacionalne travme, neuresničene sanje in modne katastrofe.

Finska. Oh, Finska. Izredno zanimivo je, da tista tiha, melanholična država, ki je svetu dala depresivni metal, samomorilno literaturo in zimske športne šampione, že nekaj let na Evroviziji kompenzira s povsem nasprotno podobo. Leta 2005 legendarni Lordi, pred dvema letoma “ušlatani” Käärija, lani pa prvovrstni, a mejni ekshibicionistični šov Windows95mana. Letos pa nova iteracija - odgovorili so na vprašanje, kako bi bilo, če bi Nuša Derenda pela pri Rammstein. Finci svoj arktični emocionalni zadrtek že leta - in letošnje leto ni nobena izjema - razbijajo z barvno eksplozijo, ki vselej diši po samoironiji ali le po zelo glasnem klicu na pomoč.

V soboto zvečer bomo spet vsi strokovnjaki za glasbo, geopolitiko in koreografijo hkrati. In potem, ko bo zadnja nota izzvenela in se bo nekdo s tresočim glasom zahvaljeval babici, bogu in backvokalistkam, bo napočil čas za tisto drugo, za politiko.

Tu je še Velika Britanija, kjer so si najbrž znova rekli: “Zakaj bi poslali skladbo, če lahko pošljemo simptom?” Državo, ki je sproducirala Beatle in zdaj v svet pošilja Yungbluda, so letos zastopale predstavnice, ki so v svoji postimperialni otoški žalosti izpadle zgolj kot stranske vloge v muzikalu Razočarane gospodinje, če bi ta obstajal. Otočani se nočejo več pretvarjati, da razumejo Evropo, hkrati pa panično hrepenijo po potrditvi iz iste celine, ki so jo z brexitom elegantno poslali ... nekam.

In potem je tu Balkan. Vedno srčno, vedno preveč. Srbija je letos po stari balkanski šegi postregla z arhetipskim “tuga, patnja i bol” narativom. Ni pomagalo. Tako kot ni Slovencem s Klemnovo izpovedno katarzo in obračanjem na glavo, Hrvatom s testom za epilepsijo ali Črnogorcem z oglasom za menstrualne vložke. Nihče od bivših Jugoslovanov se ni prebil v finale. Evropa očitno ni pripravljena na naše psihodrame. Vsaj ne, če niso ovite v ironijo.

In medtem, ko je Balkan ostal v čakalnici, je presenetila Danska. Skandinavske črne ovce so letos iz ruševin Ambasade Gavioli izžličkali predsmrtne ostanke Kelly Clarkson in jih nagnali v Basel. Vrhunski treš. Všečen, neumen in natanko to, kar Evropa potrebuje. In delovalo je. V finalu se bo prvič po letu 2019 zavihtela tudi danska zastava. Evrovizija očitno hrepeni po nostalgiji, ki diši po letu 2006.

Seveda pa ni vse le ironija in vizualna preobremenitev. Letos se najde tudi nekaj presenetljivo dovršenih skladb. Avstrijo zastopa JJ - zelo spodobna kombinacija operne dramatike in sodobnega popa, ki mu ne pomaga le eno: ime. Ko rečeš JJ, ima vsaj polovica slovenskega občinstva slabe asociacije, in nobena ni povezana z glasbo.

Tu so še litovski predstavniki. Čeprav so dečki na prvi pogled delovali kot Joker Out iz Euro Spina, se je na koncu izkazalo, da Evrovizija lahko ponudi tudi skladbe, ki bi jih lahko poslušali tudi zunaj evrovizijskega konteksta.

In potem je tu še Mojca Mavec - naš nacionalni zaklad. Pri tistih, ki nam je črni humor tako ali drugače blizu, je poskrbela za dobršno dozo smeha. Sploh tedaj, ko je med razlaganjem o nemških predstavnikih mimogrede izustila, da Nemčije še nikoli niso zastopali Avstrijci. Zgodovina nas sicer uči, da to ni čisto res, ampak naj ji bo. Če je že neki Avstrijec leta 1933 “zastopal” Nemčijo z nekoliko drugačno estetiko, jo zdaj vsaj znotraj neke čudne koreografije.

Finale je tik pred vrati, napovedi so negotove, scenografije so čedalje bolj bizarne, ozračje pa je vse bolj napeto. V soboto zvečer bomo spet vsi strokovnjaki za glasbo, geopolitiko in koreografijo hkrati. In potem, ko bo zadnja nota izzvenela in se bo nekdo s tresočim glasom zahvaljeval babici, bogu in backvokalistkam, bo napočil čas za tisto drugo, za politiko. A za en večer še ne bo treba izbirati strani, ideologij in zavezništev. Za en večer bomo lahko skupaj kričali ob čudnih taktih, trepetali za Litvo in se čudili Finski. In če nas letošnja Evrovizija česa uči, je to tole: nekatere bolečine se lažje prenašajo v lateksu in bleščicah.

Aja, menda je sodeloval tudi Izrael?

---

---