Evrovizija, zakladnica “treša”

Pritoževati se nad Evrovizijo in smiselnostjo pošiljanja slovenskih predstavnikov na največji oder Evrope nima nekega pravega smisla. Nalijmo si čistega vina in si priznajmo, da Evrovizijo spremljamo vsi. Pa če nam je tovrstna glasba všeč ali ne.

Zato danes ne mislim nakladati o uspehu oziroma neuspehu slovenskega nastopa, evrovizijski patetiki ali problematizirati izraelskega nastopa. No, vsaj potrudil se bom. Zato lahko tisti, ki pričakujete takšno svetohlinjenje, kar takoj prenehate z branjem. Torkov predizbor je namreč razgalil evropsko družbo v njeni najbolj pristni obliki. Švicarji so evrovizijsko parodijo izpilili do popolnosti in nehote razkrili še eno evropsko skupno točko, o kateri raje molčimo: afiniteto do obupne glasbe. Treša, če hočete.

Švicarji so evrovizijsko parodijo izpilili do popolnosti in nehote razkrili še eno evropsko skupno točko, o kateri raje molčimo: afiniteto do obupne glasbe. Treša, če hočete.

Toda kaj sploh je “treš”? Gre za glasbo brez vsakršne umetniške ambicije, brez pretiranih simbolov, globine in s površinskimi zgodbami, ki jih ne bi razlagal niti petletniku s povišano temperaturo. Rime so očitne (“Odpelji me nocoj, reševalec moj”), refreni ponavljajoči se, produkcija pa šlagerska.

V Sloveniji je fenomen treša nekoč nosil predznak turbo. Turbo-folk, turbo-pop, turbo-slaki s sodobnimi podlagami, za katere se zdi, da so nastale na parkirišču za gasilskim domom. Danes pa ta turbo ni več tako seksi. Zato se je preoblekel. Pojavil se je v latinizirani embalaži: s pridihom reggaetona in poceni seksualno metaforiko, ki ni niti dovolj domiselna, da bi bila vulgarna. Gre za turbo-reggaeton, glasbeno zlitino, ki te skuša zapeljati z lažno eksotiko in ceneno ritmiko, v resnici pa deluje kot fast food za ušesa: vse je prežvečeno, predvidljivo in polno umetnih ojačevalcev čustev.

In ravno v tem je poanta treša. Ne skriva svoje praznine, temveč jo razkazuje z neokusnim ponosom. Bolj kot je prazno, bolj se blešči, bolj kot je klišejsko, bolj si ljudje to požvižgavajo. “Treš” je univerzalen, blizu vsem. Samo pravo vzpodbudo potrebujemo. Nek družbeno sprejemljiv izgovor. Pivo ali dve, mogoče sindikalni izlet, poroka sestrične v kulturnem domu. In potem se zgodi: tisti trenutek, ko nekdo pritisne play in iz zvočnika udari prvi plastični beat. Noga začne tapkati sama od sebe, in v glavi se vklopi samodejni izgovor: “Ampak saj je tako zanič, da je že skoraj dobro.”

In to je skrivnost treša, ne pretvarja se, da je visoka kultura. Ne želi razložiti sveta, ne zahteva pozornosti, ne postavlja vprašanj. Treš ni eksistencialna drama, je sitcom za ušesa. Je instantni užitek brez krivde, ali bolje rečeno s krivdo, ki jo lahko preoblečeš v ironijo. Je tako rekoč demokratičen. Ne zahteva glasbene izobrazbe, kulturnega kapitala ali literarnih referenc. Potrebuješ samo telesce, ki zna migati, in nekaj zmožnosti, da za tri minute ne razmišljaš o smislu življenja. In če to ni temelj sodobne evropske identitete, potem res ne vem, kaj je.

V kontekstu Evrovizije je treš sekusualiziran, a obenem nekoliko bolj spolitiziran kot običajno. Ima humorni, celo satirični pridih. V evrovizijskem “trešu” se prepletajo nacionalni kompleksi, politične igre, in seveda določena doza zbadljivosti. V prvem predizboru so bili tarča predvsem Italijani, pa tudi Švicarji so ponudili v piko dodelano samoironično verzijo sebe.

Letošnja Evrovizija je očitno zakladnica treša. Kar pomeni, da so se mnogi, vsaj glede na prvi predizbor, očitno končno odločili, da je Evrovizija predvsem zabava, in so jo nehali jemati preresno. V Sloveniji je drugače. Evrovizijo jemljemo smrtno resno. Rezultati pa so temu primerni. Zakaj ne bi uporabili svojega edinstvenega smisla za humor in denimo obračunali s Hrvati? Ali pa vsaj sami s seboj, se ponorčevali večne slovenskosti in Evropi pokazali treš, kot ga premore samo Slovenija. Tega imamo res na pretek.

Res je, Evropa nima enotne obrambne politike, se pa ponaša z glasbenim mazohizmom, kot mu v svetu ni para. Zato se lahko tisti z afiniteto do treša veselimo preostalih evrovizijskih večerov. Letošnje leto na tem področju zares obeta.