Čuk se je oženil, tralala

Najprej moram poudariti, da mi za premierjevo zasebnost binglja tja dol do Konga. Tudi za to, katero vino najraje pije Zdravko Počivalšek, katera je Mahničeva najljubša puška in koliko oblek ima v omari kulturna ministrica. A vendarle sem po čudnem spletu okoliščin v soboto popoldan končal pred skrbno varovanim portonom strunjanske Ville Tartini. Buh pomagej.

O prvi slovenski premierski poroki je bilo te dni veliko govora. Nekoliko posmehljivo se za dogodek uporabljal izraz ohcet. Slednji izhaja iz nemške besede “Hochzeit”, ki pomeni svatba ali poročni praznik. Praznuje se torej ljubezen, ki jo dva posameznika formalizirata v prisotnosti družine in prijateljev. V primeru predsednika vlade in njegove življenjske sopotnice smo bili, hočeš-nočeš, v poroko vpleteni tudi novinarji. Seveda zato, ker samostalnika “zasebnost” in “Tina Gaber” težko obstajata v istem konceptualnem okviru, pa tudi zato, ker pregovorno firbčna slovenska javnost ne preživi brez sočnih podrobnosti.

Tina je sporna, jasno. Ampak ravno to je njen “brand”. In Golob to dopušča. Zakaj? Ker mu daje nek popkulturni šarm, ki ga Janša in Logar ne bosta imela nikoli. Samo vprašanje je, koliko časa bo javnost to še požirala, preden se naveliča telenovele in reče: Okej, zdaj pa res povejte, kaj bo s čakalnimi vrstami.

Veliko žolča je bilo prelitega na račun te ohceti, ogromno facebook srboritežev se je razpisalo o tem, češ, da ta poroka nikogar ne zanima. Takega sprenevedanja smo na naših tleh vajeni in se vanj ne nameravam poglabljati. Tudi žolča ne bom prelival. No, morda sem malce zastrigel z ušesi, ko je premier z mediji delil podrobnosti o izboru glasbe. Če se prvi med ministri na svoji ohceti razveseli Mirana Rudana in Mambo Kingsov, potem smo lahko srečni, da Gibanje Svoboda ne bdi nad ministrstvom za kulturo. Pa brez zamere.

Vse skupaj, žal, res ni bila “zasebna poroka”, ampak nekakšen Trumanov šov iz Euro Spina, ki ga Golob producira že odkar je izbranko “pokazal” javnosti. Pa če to dela zavestno ali zato, ker mu je vseeno. Tina Gaber (zdaj Tina Gaber Golob) je namreč že dolgo njegov PR generator. Sicer pa, bodimo iskreni - če bi želela diskretnost, bi se poročila nekje v Solkanu, brez Mambo Kingsov in brez Zorana Jankovića.

Tina Gaber Golob ve, kaj počne. Z mediji in javnostjo se že od začetka igra igro “dajmo jim kost in glejmo, kako jo glodajo”. Za razliko od Goloba, je pri tem izvrstna. Vsakič, ko bi premier moral povedati kaj resnega o zdravstvu ali davkih, spusti Tino na teren - pa imamo novo fronto za razprave o tem, ali se spodobi, da se “prva dama” ukvarja z nutrijami, ali da na Instagramu deli slike iz Bele hiše. Vse je bolj zabavno brati kot suhoparne bilance.

Tina je sporna, jasno. Ampak ravno to je njen “brand”, znamka, če hočete. In Golob to dopušča. Zakaj? Ker mu daje nek popkulturni šarm, ki ga Janša in Logar ne bosta imela nikoli. Samo vprašanje je, koliko časa bo javnost to še požirala, preden se naveliča telenovele in reče: Okej, zdaj pa res povejte, kaj bo s čakalnimi vrstami.

Je pa treba priznati, da je “poroka leta” imela tudi svoj čar. Golob je bil vidno srečen in srečne ljudi je vedno lepo videti. Pa še penino nam je dal. Čeprav se mi še zdaj pred očmi vrti prizor, kako Golob in Tina “đuskata” ob nastopu Mirana Rudana, a se tolažim z dejstvom, da bi lahko bilo še slabše. Lahko bi na poroki svoje serenade prepeval Werner.

No, dotaknimo se naslova tega zapisa. Čuk se je oženil, tralala. Včasih si pač zaljubljen. Včasih res misliš, da je to to. In včasih pri tem pozabiš, da nisi samo moški v zrelih letih, ki si je omislil drugo mladost, ampak voditelj neke države. Premier, ki bi lahko bil pametnejši in bolj previden. Če že ne zaradi sebe, pa zaradi svoje stranke in - mimogrede - države.

Ampak okej, naj bo srečen. Pa zaljubljen tudi. Tudi zmerno čukast je lahko. Samo naj ne bo čuk, ki se je oženil in zraven pozabil, da ima v rokah volilne glasove, energetske milijone in odgovornost do nas vseh. Če bo ta cirkus postal osrednji politični program, potem me ne bo presenetilo, če bo desna sredina - seveda samo, če ne bo fanatično zvesto “držala štange” Izraelu - pobrala celo goro glasov na prihodnjih državnozborskih volitvah. Mi - sploh tisti iz medijev in kulture - pa bomo v nedogled peli tralala. Ampak ne v njunih veselih tonih.

Tini in Robertu pa - iskreno - čestitam. In želim, da bi zakon trajal dlje kot Bešič Loredanov mandat na čelu zdravstvenega ministrstva.