Arhiviranje Nike Zorjan

Kako lepo je v naši ptičji deželici, kjer so vsi problemi sladki. Ko se nimamo o čem pogovarjati, hitro najdemo novo mikrotravmo, ki bo obogatila suhoparni pogovor ob sobotnem družinskem kosilu. Samo spomnimo se - še pred časom smo se v Kopru kregali okrog toponimskih tabel, zdaj so na tnalu drevesa. Nov aktualni “brainrot” se je pojavil tudi na slovenski glasbeni ... no, estradni sceni.

Ne, ni šlo za incident na Thompsonovem koncertu v Lepi njihovi ali blok na Instagramu. Zgodil se je izbris, digitalni holokavst glasbenih posnetkov. Iz Youtuba, Spotifyja in drugih elektronskih svetišč je poniknilo skoraj vse, kar je Nika Zorjan kadarkoli zapela, odpela, zafrfotala.

Nika Zorjan ni problem. Tudi Raay ni problem. Problem je, da nas ne gane več, ko ustvarjalce mečejo v virtualni sežig.

Da skrajšam - njena dololetna štangodržca Raay in Marjetka Vovk sta jo izbrisala. Ne iz Facebook prijateljev, temveč iz zgodovine. Damnatio memoriae, bi rekli zgodovinarji.

A najprej “disclaimer”: Ti trije me zanimajo približno toliko kot Japajade Šov na nacionalki. Niki Zorjan sem zameril pred leti, ko je Bella Ciao prevedla v prekmurščino in pesem upora pretvorila v zvočno kuliso za vaški veseljakarij. O razlogih, zakaj Raayeve glasbe ni na mojem glasbenem intinerariju, pa raje ne bi. Bizarno je, da je monopol nad slovensko estradno sceno ustvarila dvojica, ki je pot do ustvarjalnih vrhuncev začela z besedili v stilu “gremo na Bahame, o-o, gremo brez pižame”. Sonetni venec 2. In ta dva heroja zdaj izvajata digitalni pogrom nad svojo nekdanjo varovanko.

To kar se zdaj dogaja, ni le tragikomična estradna drama, temveč je simptom širše bolezni. Slovenske glasbene industrije. Toksičnega balona, polnega plestenjakovskih egotripov, raayevskih tožarjenj, psihične izčrpanosti in bleščečega makeupa, pod katerim razpada vse kar ima neko umetniško vrednost.

Slovenska glasbena scena že dolgo smrdi po zaprtih pisarnah in pogodbah v pisavi velikosti gobarskega sporogena. Da je Raay vmes postal nekakšen slovenski Simon Cowell z dodatkom šmarnice, je sicer fascinantno, ampak niti malo pozitivno. Vse, česar se dotakne, začne zveneti, kot da je bilo zvočno optimizirano za vikend žurko v avtokampu nekje pri Pagu.

Vsi vemo, kako to gre: producentski guru najde pevko, ji napiše komade, jo obleče v boljšo verzijo sebe, nato pa se po nekaj letih vse skupaj spremeni v toksično razmerje, v katerem vsak misli, da je drugega ustvaril iz rebra. Ko pride do ločitve, se ne deli le hiša in pes, temveč YouTube kanal.

Pa bodimo iskreni - če bi se dalo, bi si bivši partnerji v življenju najraje vzeli še spomine. In to je natančno to, kar se dogaja Zorjan: nekdanji delodajalci so ji vzeli spomine. Javne. Umetniške. Zbrisali so njen “jaz”, čeprav je po pogodbi to bil “njihov jaz”. V pravnem smislu. V čustvenem pač ne..

Še enkrat: Nika Zorjan ni problem. Tudi Raay ni problem. Problem je, da nas ne gane več, ko ustvarjalce mečejo v virtualni sežig. Problem je, da vsak teden razglasimo novo kulturno afero, potem pa gremo gledat Japajade Šov, ker je tam enkrat nastopal en, ki je nekoč hodil z eno, ki je pela z Niko Zorjan.

A ni to čudovita metafora za našo dobo? Ne brišemo več le fotk bivših z instagrama. Brišemo celotne digtalne identitete. Cele kariere. Nismo več zadovoljni z ignoriranjem in blokom - potrebujemo uničenje. Tabula rasa. Naj bo, kot da ni nikoli obstajalo. In prav ta potreba po totalnem izbrisu je tisto, kar nas dela sodobne. Skozi to prizmo Raay in Marjetka nista nič drugega kot pionirja zeitgeista - influencerja na steroidih, ki nista več zadovoljna s tem, da samo oblikujeta neko umetnico. Želita postati njena edina resnica. Ko se to razmerje sesuje, mora razpasti tudi zgodba.

In zato si Raay in Marjetka zaslužita spomenik. Ampak ne bronastega. Takega interaktivnega, z zaslonom na dotik in možnostjo izbrisa. Da bo vsak Slovenec, ki ga je življenje spremenilo v producenta lastne preteklosti, lahko izbrisal vse, kar mu ne bo všeč. No, če ostane še kaj prostora, bi jima kdo tudi napisal pesem. V prekmurščini.

---

---