Ne zame, o meni in v imenu mojih dragih!
Slovenija je razvita in humana, vsi državljani enakovredni in enakopravni, posebno skrb namenja invalidom, nemočnim, bolnim in ranljivim. Je tudi država referendumov, pogosto izsiljenih in nepotrebnih, kar jo drago stane. Eden se kmalu spet obeta. In to kljub že sprejetemu zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki smo ga junija lani že izglasovali na posvetovalnem referendumu. Vendar samovoljno vsiljevanje lastnega prav ene politične stranke ne poneha.
Volilci bodo, kot kaže, o usodi zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja odločali na referendumu 23. novembra letos. O razpisu referenduma naj bi poslanci odločali danes na izredni seji državnega zbora. Referendumsko vprašanje bo: “Ali ste za to, da se uveljavi zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 24. julija 2025?”
Bistvo tega zakona je polnoletnemu bolniku, sposobnemu odločanja o sebi, dati pravico do prostovoljnega končanja življenja, če zaradi hude neozdravljive bolezni ali druge trajne okvare zdravja neznosno trpi.
Očitno pa nasprotnikom ni pomembno, da so se volilci o vprašanju glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja že junija lani jasno izrekli na posvetovalnem referendumu, ko je ureditev te pravice podprlo kar 54,89 odstotka volilnih udeležencev. Šele zatem je državni zbor - najvišji predstavniški in zakonodajni organ v državi - z večino glasov 24. julija letos ta zakon sprejel. Takrat pa so nasprotniki pospešili antipropagando, v kateri med drugim stavijo na svoje izkrivljanje vsebine in zlasti na naivnost ter nevednost preprostih ljudi, da bi jih pridobili na svojo stran. In vse to kljub že lanski na referendumu sprejeti odločitvi v prid tega zakona o povsem istem vprašanju. Kaj jim torej še vedno ni jasno? Ali nimajo niti trohice sočutja in empatije za neozdravljivo bolne, ki si želijo samo legalno omogočeno dostojno smrt?
Zakon je nastajal dolgo in premišljeno, upošteval je stališča in opozorila vseh vrst strokovnjakov. Vzporedno pa je ves čas tekla antipropaganda na politični desnici pod vodstvom Aleša Primca in njegove stranke ZA Slovenijo - Za otroke in družine gre. Zdaj se celo sklicujejo na ustavno pravico o nedotakljivosti življenja. Kar je svojevrstna ironija, saj istočasno prav ista ustava vsakomur zagotavlja tudi pravico do svobodnega odločanja o sebi, lastnem telesu in lastnem življenju!
Zakon o prostovoljnem končanju življenja med drugim predvideva, da se lahko za to dejanje odloči in ga izpelje vsak priseben in polnoleten človek sam. Torej sebi v prid in jo izvede sebi ter na sebi. Gre za svobodo odločanja o sebi, ko neznosno trpiš čakajoč na smrt in bi si imel možnost prihraniti najhujšo agonijo. Vse to nima s splošno nedotakljivostjo življenja prav nobene zveze. Ima pa z ustavno zapisano svobodo, da se lahko vsakdo sam odloči o sebi in za sebe. Novi zakon pa bi omogočil tudi dostojno in dostojanstveno smrt.
Dostojanstvo, dostojnost in dostojna smrt so zelo pomembne življenjske vrednote. A očitno ne za vse. Zlasti ne za tiste, ki so v življenju navajeni svojo voljo vsiljevati vsem in vsakomur vedno in povsod in jim soliti pamet o načinu življenja ter jim vsiljevati svoja merila. Kar je nepojmljivo, nedopustno, nedostojno, nasilno in neetično.
Zdi se, da goreči nasprotniki zakona ne zmorejo povezati in združiti vse življenjske pravice, izhajajoče iz temeljnih vrednot ter jih celostno doumeti in priznati, da morajo biti vsem enako dosegljive. Kar pri nas še vedno niso, saj se lahko na smrt bolni z neznosnimi bolečinami dostojno in dostojanstveno poslovijo samo v tujini. Kadar imajo za to dovolj velike prihranke! Za to možnost se odloča vse več slovenskih na smrt bolnih ljudi. O tem, da bi vsem takim bolnikom in njihovim bližnjim prihranili drago pot na evtanazijo v tujini in jim doma omogočili dostojno slovo ter jim prihranili neznosne bolečine, Primic s svojimi aktivisti očitno ni sposoben razmišljati. Raje so zbrali dovolj podpisov za vložitev zahteve po razpisu referenduma o omenjenem zakonu. Najbrž bodo zdaj še bolj goreče vodili svojo antipropagando in prebrisano žalili zagovornike zakona. Kar so počeli že med zbiranjem podpisov, ko je Primc pretkano žaljivo etiketiral zagovornike zakona. Napadel je gonilno silo njegove priprave, društvo Srebrna nit: “Zame so satanisti.”
Srebrna nit mu v javnem pismu odgovarja, da ima pravico “o zakonu, ki ljudem pomaga dostojanstveno in brez bolečin umreti,” imeti drugačno mnenje. “Morda ste prezrli, prav te dni je bila v številnih medijih objavljena zgodba o grozovitem umiranju dr. Vesne Prijatelj, tudi članice Srebrne niti. O tem, kako ji je rak v zadnjem stadiju razsejal metastaze po vsem telesu, da niti trenutek ni bila več brez bolečin. Ko si je sama skušala vzeti življenje, so jo oživljali kljub njeni izrecni pisni prepovedi, vrnili so jo v življenje, polno bolečine, ki ga ni zmogla več živeti. Bi si vi zase želeli tako umiranje?”
Primc na to ni odgovoril. Molči tudi vodstvo Onkološkega inštituta, ki je bolnico oživljalo proti njeni volji in jo samovoljno spravilo na psihiatrijo, kjer je v mukah umrla, moža pa niso obvestili! Če bi bil omenjeni zakon že v polni veljavi, se kaj takega ne bi smelo nikoli več zgoditi.
V 21. stoletju si v Sloveniji nekateri, prežeti z duhom mračnega srednjega veka, še drznejo jemati pravico po lastnih merilih odločati o vseh in vsakomur. Ti ozkogledi skušajo tudi na smrt bolnim in njihovim svojcem na vsak način preprečiti ohranitev dostojanstva in dostojno smrt, brez neznosnih bolečin. Mar nimajo niti trohice empatije? Ne dojamejo, da si vsakdo želi in zasluži do zadnjega diha ohraniti dostojanstvo? Bodo to kdaj dojeli vsaj ob umiranju neozdravljivo bolne trpeče njim ljube osebe?
Zaradi večje prepričljivosti si pomagajo celo z materinsko-domačijskimi liki. To je bila v nedavni preteklosti Angelca Likovič s potičko, zdaj Primc nastopa z Mileno Miklavčič, ki vabi zagovornike zakona na štrudel: “Da se pogovorimo!” Halo!?! •
