Namesto zaščite bolnika - aroganca in nesramnost

Osebni zdravnik je dolžan svojega pacienta dobro poznati in vedeti, kako doživlja preiskave in posege in kako nizek prag za bolečino ima. Ob napotitvi na preiskave mora pacienta zaščiti pred trpljenjem in bolečinami ter mu odrediti zanj najbolj prijazno izvedbo. O tem se mora s pacientom prej posvetovati in spoštovati njegovo željo. To mu narekuje zakon o pacientovih pravicah. V praksi pa nekateri zdravniki ta določila namerno kršijo, ker so samovoljni, arogantni, nesramni in nespoštljivi do svojih bolnikov. Kar je zrelo za prijavo in obravnavo.

Zakon o pacientovih pravicah sodi med temeljne zakone, ki jih morajo zdravstveni delavci pri delu spoštovati. Njegov cilj je zaščititi bolnika, ko zboli in dobi primerno obravnavo. Bolnik, ki prosi za pomoč, je zelo ranljiv. Od osebnega zdravnika pričakuje ob dobri strokovnosti tudi razumevanje in pomoč, da v postopkih obravnave ne bo trpel in bo ohranil dostojanstvo. Zakon o pacientovih pravicah je, tako navaja vladni portal RS, obvezujoč za vse izvajalce zdravstvene dejavnosti - javne in zasebne. Opredeljuje tudi postopke v primeru kršitev ter z njimi povezane dolžnosti. Prispeva k poznavanju pacientovih pravic za višjo kakovost zdravstvene oskrbe in “omogoča, da pacient aktivno sodeluje v procesu zdravljenja. Pacient mora vedeti, kako svoje pravice uveljavljati in na kakšen način doseči njihovo zaščito, če mu kot uporabniku zdravstvenih storitev niso zagotovljene.”

Med pravicami pacienta so tudi pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja, pravica do obveščenosti in sodelovanja pri zdravljenju, pravica do enakopravne zdravstvene obravnave, pravica do dostopa do zdravstvene obravnave in preventivnih storitev, pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju, pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje, pravica do drugega mnenja, pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic. Tako naj bi zakon zagotovil zdravstveno obravnavo, ki temelji na zaupanju, spoštovanju in sodelovanju med pacientom, ki mora biti v zdravstvenem sistemu aktiven sogovornik.

Tako ta zakon razlaga vlada RS - organ izvršilne oblasti in najvišji organ državne uprave. Kako pa ga dojemajo zdravniki? Utemeljeno pričakujemo, da enako resno in z zavedanjem svojih dolžnosti ter z doslednim spoštovanjem opredeljenih pravic pacienta. Kar morajo še toliko bolj imeti pred očmi osebni zdravniki, zadolženi za zaščito pacientov pred trpljenjem in nepotrebnimi bolečinami in preprečevanje ter lajšanje trpljenja med preiskavami. Zato mora osebni zdravnik pacienta dobro poznati in se mu posvetiti, ker mora vedeti, česa je bolnika strah, kolikšno bolečino mu lahko postopek povzroči in ga pred njo zaščititi. Še zlasti, ko ima pacient nizek prag za bolečino. Prav občutljivost na bolečino je ključna pri napotovanju na preiskave, ki so za nekatere zelo boleče. Pacienti to tudi povedo in vedo, da je možna izvedba na neboleč način ter da jo imajo pravico zahtevati in jo mora osebni zdravniki upoštevati.

Torej ima osebni zdravnik možnost predpisati izvedbo v dobro bolnika pod narkozo in drugimi postopki za lajšanje bolečin. Zaradi svojega osebnega odklonilnega prepričanja, češ da običajen postopek sploh ni težaven, zdravnik ne more in ne sme biti do pacienta vzvišeno odklonilen. Sploh pa ne sme navajati neresnice, da take preiskave ne more predpisati, ker je to samoplačniška storitev!

In prav vse to se je nedavno zgodilo v eni od ambulant družinske medicine v večjem primorskem mestu. Pacientka, ki ima zelo nizek prag za bolečino, je ob odreditvi gastroskopije osebno zdravnico prosila, naj na napotnici označi postopek pod narkozo. Ta jo je ostro zavrnila, naj se zanjo sama dogovori pri izvajalcu, ker je to samoplačniška storitev. Pacientki so v bolnišnici povedali, da sedacija in narkoza nista samoplačniški in ju lahko dobi, mora pa eno ali drugo na napotnici označiti osebna zdravnica. Isto so pacientki navedli v enem od medicinskih centrov s koncesijo v osrednji Sloveniji. Oba izvajalca sta poudarila, da mora biti en ali drugi način označen na napotnici. Zato se je pacientka vrnila k svoji zdravnici s prošnjo, naj to označi na napotnici. Zdravnica se je odzvala nesramno in arogantno, češ da že 15 let napotuje vse na navadno gastroskopijo, narkoza v tej preiskavi pa je rezervirana le za psihične bolnike! Vmes je celo na pomoč poklicala zdravnika iz sosednje ordinacije, pa pacientke niti vprašala ni, ali soglaša, da o njej razpravlja še on. Pacientka je nato prosila, naj ji predpiše vsaj sedacijo, a zdravnica je tudi to arogantno zavrnila, češ da to ne bo prišlo iz njenih rok! Na koncu jo je kolega prepričal v označbo sedacije. Moral pa ji je podrobno razložiti, kako se to označi, saj sama za to niti vedela ni. Ko je pacientki vročila dopolnjeno napotnico, ji je zažugala, da ji na to temo ne bo izdala nobene napotnice več ter jo celo grobo odslavljala!

V tem primeru in s takim obnašanjem je osebna zdravnica večkrat kršila določila zakona o pacientovih pravicah: med drugim ni upoštevala želje pacientke, ni ji omogočila aktivno sodelovati v procesu zdravljenja, ni ji hotela pomagati in ji omogočiti postopek brez bolečine (premore vsaj trohico empatije?), kršila je pravico do preprečevanja in lajšanja trpljenja, kršila je pravico do dostopa do zdravstvene obravnave (med tem sta dva izvajalca navedla, da je storitev z narkozo in sedacijo dostopna brezplačno), kršila je pravico do upoštevanja vnaprej izražene volje. Celo lagala je, da sta ti storitvi samoplačniški in se mora zanju sama dogovoriti z izvajalcem.      

Gre za eklatantni primer nedopustne samovolje zdravnika, kar ne sodi v ambulanto. Zdravnik je dolžan vedno in pri vsem ščititi svojega pacienta. Ne sme vzvišeno uveljavljati svojega prav in svojega prepričanja ter arogantno nasprotovati želji bolnika. V ambulanto tudi ne sodi nepoznavanje in neznanje, ki ga nekateri skrivajo za trmastim zavračanjem predlogov bolnikov, ker menijo, da so bogovi in da jim ugled ter spoštovanje prinaša že bela halja sama po sebi. •