Rokometna dinamika

Kakšno vrednost imajo predstave in izidi slovenskih rokometašev na evropskem prvenstvu (EP), bo pokazala prihodnost. Če pogledamo zgolj končno uvrstitev, je osmo mesto slabše kot šesto, ki ga je zasedba Uroša Zormana osvojila na prejšnjem prvenstvu stare celine. Pri tem je seveda treba upoštevati okoliščine, ki so bile v olimpijskem letu in tudi na samem zaključnem turnirju v Nemčiji bistveno drugačne.

Glavni cilj so bile vendarle olimpijske kvalifikacije, v katerih si je Slovenija po dramatičnem razpletu priigrala vozovnico za Francijo. Tudi z nekaj sreče, ki jim je zmanjkala na igrah, ko se je morala sprijazniti z nehvaležnim četrtim mestom. Od rokometašev, ki so branili slovenske barve na OI 2024, je v občutno spremenjeni zasedbi poleg naknadno vpoklicanega Boruta Mačkovška poldrugo leto kasneje na EP v Skandinaviji ostala le krilna naveza s Tilnom Kodrinom, Stašem Slatinkom Jovičićem, Domnom Novakom in Blažem Jancem. Slednji se je medtem prelevil v kapetana in tudi po sili razmer ves zaključni turnir odigral na položaju desnega zunanjega igralca.

“Deset poškodovanih igralcev imamo kot posledica preobremenitve in prevelikega števila tekem. Žalostno, ampak nimamo niti sindikata, prek katerega bi lahko povedali svoje. Dve tekmi v manj kot 24 urah, pa to ne prvo, drugo, temveč šesto in sedmo tekmo na EP. Tega ne moreš zdržati, to je nehumano,” se je ob koncu pridušal Janc. Pri tem ni izumil tople vode. Rokometni koledar, v katerem se zadnja tri desetletja izmenjujejo evropska in svetovna prvenstva, je že lep čas zgoščen.

Zlasti tekme na prvenstvih stare celine so si svoj čas sledile še precej bolj hitropotezno. Leta 2002, ko so EP prvič pripravili v podobnem skupinskem formatu, je v sedmih dneh vsaka ekipa odigrala po šest dvobojev. Primerjalno je bil tekmovalni koledar v Skandinaviji precej bolj prizanesljiv. Težava je v tem, ker so se v dveh desetletjih spremenile značilnosti same igre. Rokomet je postal bistveno hitrejši, človeška potrošnja oziroma izpostavljenost poškodbam pa v akcijah, ki se v kontaktnem športu vrstijo brez predaha, precej večja.

Da bi se koledar v bližnji prihodnosti bistveno spremenil, ni možnosti. Reprezentančna tekmovanja bodo vselej ob koncu starega leta (ženske) ali na začetku novega leta, ko je rokomet v soju žarometov. Sredi klubske sezone pa se že zavoljo športne dinamike kaže obraba materiala. Da o težjih poškodbah, ki terjajo daljšo odsotnost, niti ne govorimo. Preprostih rešitev ni. Kogar ni, brez njega se mora, je rokometno vodilo, Tudi v slovenski reprezentanci, v kateri so (že ta mesec) priložnost dobili nekateri, ki je sicer ne bi. In jo dobro izkoristili.