Prejmite lepe pozdrave z morja

Vanj so zložili obleke, brisače in kopalke, ki jih je štiričlanska družina potrebovala za deset dni. Bil je en sam, za današnje razmere prej običajen kot velik. Močne roke so ga prijele, zavihtele na streho fička in ga pripele s tremi elastikami. Noč se je preoblačila v jutro in za vogalom je čakal dan. Ko je avto, nekoliko pogreznjen zaradi teže potnikov in prtljage končno speljal z mesta, so kovček, privezan na streho, posule kapljice. Meglena koprena, ki se je zdela kot neskončna preja, je začela izginjati šele, ko se je fičko prebil skozi vrtinčaste ovinke. Do takrat je bil tovor na strehi sicer že pošteno moker, a sušiti ga je začelo sonce, ki je lezlo izza stolpnic v Reki. V notranjosti avtomobila se je med melodije vseh mogočih otroških pesmic mešal vonj po čaju iz kumine in kamilic. Slabost, ki jo potegne na plan dolga vožnja, je pač treba ukrotiti ... Kovček teh težav ni imel. Le enkrat na leto je lahko zares zadihal in se prezračil. Mimo njega je drsela pokrajina, ki je vse bolj dišala po morju.