MAJHEN PLAŠČ

Na obrobju tržnice je dišalo po gozdu. Približno petdeset različno velikih in starih smrečic je ždelo na mokrem asfaltu. Med avtomobili, nagnetenimi vse naokoli, in dežjem, ki ga je nosil mrzel veter, so čakale na kupce; na roko, da jih zgrabi, zavihti na ramo, odnese domov in iz njih naredi božično drevo. “A misliš, da jih zebe,” je vprašala deklica z velikim rdečim cofom na kapi. Mama, ki jo je držala za roko, ni rekla nič, hitela je naprej, se ozirala proti parkirišču in med hojo brskala po torbici. “Saj so zavite, ampak v nekaj z luknjami. Poglej, mami ... piha jim notri.” Deklica se je ustavila, mama ne. Velika roka je potegnila majhno roko, da je rdeči cof narahlo poskočil: “Pa daj, no! Kaj kompliciraš! Samo drevesa so.” Prigovarjanje, da so živa, pogovora ni obrnilo k smrekovemu kotičku na robu parkirišča, mama je pospešila korak k avtu, cof pa je postajal vse manjša pika.