Ni meja za uspešne ali vsi smo lahko vse

“Ko bom velika, bom kuharica.” S tem preprostim dejstvom je bila seznanjena stara mama, ko je njena najstarejša vnukinja uspešno olupila prvi krompir v življenju. Operacija ni bila niti približno enostavna, priči tega veličastnega dogodka pa nista imeli enakega pogleda na dosežek. “Preveč na debelo je. Pol si ga vrgla proč. Tako lupijo samo gospodje,” je rekla izkušena kuharica, ki je to postala po sili razmer, in si staž nabirala na Reki, v Trstu in Portsaidu. “Primi nož drugače, malo višje, pa ne hiteti. Gledat moraš tisto, kar imaš v rokah, ne vsepovsod okoli. Kar moraš olupiti, je nekaj nežnega. Kot koža. Krompir je treba olupiti, ne obtesati.” Tisto, kar je po vseh napotkih prišlo iz rok petletnice, je bilo še najbolj podobno kakšni postmodernistični skulpturi. Precej obtesani. “No, kar še enega vzemi, pa potrudi se.” Majhen nož je zažvenketal, ko je zdrsnil v skledo. Vrata so se odprla in na pragu je bilo videti samo še pete. “Ja, a ne boš kuharica?” se je namuznila stara mama. “Ma morda pa ne bom. Se mi zdi kar težko. Bom rajši balerina. Ali pa mornar. Morda bom pa šla v cirkus.” Medtem, ko je z delčkom rdeče opeke risala po betonu pred hišo, je odprla obe ušesi. Ker nauk je že poznala: “Treba se je potruditi. Ko se človek za nekaj odloči, mora pri tem vztrajati. Tako je edino prav.” Protest je sledil takoj: “Ma zakaj? V pravljicah je vse možno. Tam so vsi lahko vse: žaba princ, grda račka labod, Trnuljčica pa vstane od mrtvih.”