Miljenko Jergović: “Življenje po vojni ni tisto, ki smo ga živeli pred vojno.”

“Dovolj je pogledati imena dobitnikov, pa je lahko predpostaviti, kaj mi ta nagrada pomeni,” nam je po elektronski pošti sporočil Miljenko Jergović, letošnji dobitnik mednarodne vileniške nagrade. Eden najbolj prevajanjih in odmevnih avtorjev se je v mednarodni literarni prostor zapisal pred tridesetimi leti s Sarajevskim marlborom, ki je v slovenščini leta 2003 izšel kar pri dveh založbah: v odličnem prevodu Primorke Sonje Polanc v zbirki Aleph pri Centru za slovensko književnost in pri leto prej ustanovljeni slovenski sestri hrvaške založbe V.B.Z. v prevodu Mateje Tirgušek. Lani je pri Sanjah izšla še Trojica za kartal ali Sarajevski marlboro remastered.

V utemeljitvi nagrade, naslovljeni Magična empatija, iz katere bomo iztrgali nekaj informativnih in poglobljenih misli, članica žirije za Vilenico Đurđa Strsoglavec zapiše: “Miljenko Jergović, avtor (ta nadpomenka zajema najmanj naslednje: pisatelj, pesnik, kolumnist, publicist, esejist, urednik, novinar, literarni kritik, dokumentarist) identitetnega pluralizma, Hrvat in Bosanec, Bosanec in Hrvat, natančen in empatičen kronist burnih, nepojmljivih, groznih in hkrati lepih časov predvsem južnoslovanskega prostora, širokopotezen portretist človeških usod, zaznamovanih s prelomnimi kolektivnimi in osebnimi dogodki, je eden tistih pripovednikov, ki so 'dali osnovni ton bosansko-hercegovski vojni zgodbi', kot pravi Enver Kazaz, pri čemer velja zbirka kratkih zgodb Sarajevski marlboro za kultno knjigo, v kateri je očitna temeljna intenca, iz katere se Jergović podaja v pripovedovanje človeških usod: mali človek pred velikim, usodnim dogodkom. Jergović se je rodil v Sarajevu in tam živel do poletja 1993, ko je oblegano mesto zapustil in se nastanil v Zagrebu. Danes živi na vasi blizu Zagreba, kot pravi sam, piše knjige in o knjigah ter hodi daleč, saj tako prispe najdlje.”

Impozanten opus, na čelu pa Sarajevski marlboro

“Opus Miljenka Jergovića je impozanten - tako po številu objavljenih knjig kot po njihovem obsegu, kljub temu pa noben zapis o njegovem ustvarjanju še danes ne more mimo njegove prve prozne knjige, zbirke Sarajevski marlboro (Sarajevski Marlboro, 1994), ki tematizira vojno v Bosni in Hercegovini po razpadu skupne države Jugoslavije (zgodbe so pred knjižno izdajo izhajale v splitskem tedniku Nedjeljna Dalmacija, kamor jih je Jergović pošiljal iz obleganega Sarajeva, z likovno opremo Alema Ćurina). Zadnja zgodba v zbirki je posvetilo požgani sarajevski univerzitetni knjižnici in vsem požganim domačim knjižnicam Sarajevčanov. Ko je uničena knjižnica, je uničena civilizacija. Po navadi so zbirke kratkih zgodb naslovljene po kateri od zgodb v zbirki, bodisi po najudarnejši, bodisi po tisti, ki nakazuje prevladujočo tematiko, bodisi po kakšnem drugem kriteriju ali načelu. V zbirki Sarajevski marlboro ni zgodbe s tem naslovom, zbirka je naslovljena po opombi v zgodbi Grob: “sarajevski marlboro - cigareta, ki so jo strokovnjaki Philipa Morrisa prilagodili okusu bosanskih kadilcev, potem ko so, pravijo, kot tudi v drugih primerih preučili značilnosti lokalne kuhinje. To je razlog, zakaj se marlboro od države do države in od proizvajalca do proizvajalca razlikuje in zaradi česar lahko kadilca kakšen tuji marlboro neprijetno preseneti. Sodelavci Philipa Morrisa so bili izredno zadovoljni s svojim sarajevskim proizvodom in so menili, da je njegov tobak, ki raste v okolici Gradačca in Orašja, eden boljših tobačnih mešanic nasploh.” Jergović je 'ključ' za razumevanje celotne zbirke (in 'navodilo' za pot do razumevanja zgodovinskih in družbenih okoliščin, ki so pripeljale do vojne) dodal v opombo pod črto v zgodbi, v kateri želi ameriški novinar, ki poroča iz obleganega Sarajeva, od lokalnega priložnostnega grobarja dobiti odgovore na vprašanja, zakaj se je začela vojna, kaj se dogaja, kdo je kriv in podobno, grobar pa mu nikakor ne more pojasniti, da odgovori niso in ne morejo biti enoznačni, da je treba najprej poznati kontekst, zgodovino, okolje, navade, običaje, religijo, družbeno razslojenost, identitetno problematiko …, kajti očitno je, da novinar pravzaprav že ve, kako bo članek napisal, da si je mnenje že oblikoval nekje drugje in ne na podlagi lastne raziskave, oziroma da je treba preučiti lokalno okolje, kot so storili na primer proizvajalci cigaret. Ta kompleksnost je v romanu Rodbina (Rod, 2013) zajeta v misel: 'Lahko uživamo v sovraštvu in iz sovraštva gradimo svojo identiteto, lahko pa živimo tudi brez tega užitka. Če ne sovražimo, se nujno zrcalimo drug v drugem in tedaj drugi nujno postane del naše identitete.'”

“Res, orodja so potencialno nevarna. S kladivom se lahko udarite po prstu, s skalpelom si porežete roko, ko vključite napravo, vas lahko strese elektrika, ampak za to ne bodo odgovorni ne kladivo, ne skalpel, ne umetna inteligenca, temveč naravna neinteligenca.”

Miljenko Jergović

letošnji prejemnik mednarodne nagrade Vilenica

Posamezne usode se spreminjajo v kolektivni glas

“Skoraj tri desetletja po Sarajevskem marlboru je izšla knjiga Trojica za Kartal (2022), s podnaslovom Sarajevski Marlboro remastered, v kateri znova spremljamo z uničenjem in sovraštvom zaznamovane človeške usode, usode ljudi v mestu, ki je pred vojno veljalo za evropski Jeruzalem, kjer so enakopravno in enakovredno živele tri religije, zdaj pa 'sobivata' sovraštvo in zavračanje, kjer - če se znova opremo na monumentalni roman Rodbina - 'nobeno čustvo ni tako vseobsegajoče in izpolnjujoče kot sovraštvo in nič razen sovraštva ne more iz zasebnega postati javno in družbeno čustvo'. Te zgodbe, v katerih se posamezne usode spreminjajo v kolektivni glas, so upovedene z enako Jergovićevo empatijo do velikih usod malih ljudi, kot jo je izpričal v prvi zbirki, z enako magično pisavo, ki bralca posrka vase kakor v vrtinec - tako solza kot smeha, tudi ta zbirka je tridelna, razlika je le v času nastanka, vojna pa je vedno vojna, vedno enako uničujoča, vedno enako zaznamujoča,” še poudarja Đurđa Strsoglavec, prevajalka in izredna profesorica na oddelku za slavistiko Filozofske fakultete, kjer predava južnoslovanske književnosti in prevajanje v slovenščino.

Miljenko Jergović: Nagrada Vilenica kot življenjski čudež

Miljenku Jergoviću, ki ni zgolj izjemno odziven na družbeno dogajanje v svojih številnih kolumnah, temveč se hitro odzove tudi na vprašanje po elektronski pošti, smo čestitali in ga na kratko zaslišali pred današnjo javno razglasitvijo na tiskovni konferenci Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani, ki vileniški festival prireja.

“Jergovićeva proza najpogosteje in najizraziteje tematizira usode in življenja tistih, 'o katerih se je molčalo, ki pa jih je bilo najti v večini jugoslovanskih meščanskih družin', ki so odraščali in/ali vse življenje prebili 'vzdolž prog, ki jih je zgradila Avstro-Ogrska', ki so pogosto menjavali 'prijatelje in pokrajine', ki so živeli 'v raznorodnih okoljih in v zapleteni jezikovni situaciji', na katere je vplivala moralna in telesna drža sosedov in dovčerajšnjih prijateljev 'v urah njihove končne preobrazbe'.”

ĐurĐa strsoglavec

avtorica utemeljitve in članica žirije za Vilenico

Kot smo zapisali v uvodu, se je na vprašanje o pomenu nagrade Vilenica odzval z mislijo, da je dovolj že prelet imen doslejšnjih dobitnikov. “Ustanovljena je v času, ko sem bil zelo mlad in ko se je v Jugoslaviji šele začenjalo govoriti o pojmu Srednje Evrope kot o naši tretji skupni zgodovinsko-civilizacijski in geografski identiteti, poleg tiste mediteranske in balkanske. Meni je bilo to takrat posebej zanimivo, ker sta bili v definiciji Srednje Evrope zajeti dve pomembni šifri: moje družine in načini, na katere so se z različnih točk Habsburške monarhije po Balkanu in Mediteranu zbrali moje prababice in pradedi, se srečevali, se tudi zaljubljali, ter tako omogočili moje bodoče rojstvo; in druga, v definiciji Srednje Evrope je mreža železnic, na katerih je delal moj ded Franjo Rejc. Ob ustanovitvi je bila nagrada Vilenica na neki način nagrada v imenu nekega ponovno odkritega sveta, ki smo mu pripadali. Dejstvo, da danes to nagrado podeljujejo meni, je zame en tak življenjski čudež.”

Letošnja tema festivala, rdeča nit, je Krasni novi svet, podtema pa Umetna inteligenca. Kako vi čutite ta krasni novi svet, v katerem se nekateri veselijo, drugi pa bojijo umetne inteligence?

“Iskreno, umetna inteligenca me ne impresionira. Kar prinaša, je nekoč že prišlo s fotografijo, za katero so govorili, da bo uničila slikarstvo, predvsem umetnost portreta ali slikanja in oblikovanja človeškega obraza, kakor tudi s filmom, za katerega so govorili, da prinaša konec književnosti, predvsem romana. Vendar, in fotografija in film in umetna inteligenca so samo sredstva, samo orodja, po katerih bi moral človek segati pri svojem delu. Med drugim, tudi v umetnosti. Res, orodja so potencialno nevarna. S kladivom se lahko udarite po prstu, s skalpelom si porežete roko, ko vključite napravo, vas lahko strese elektrika, ampak za to ne bodo odgovorni ne kladivo, ne skalpel, ne umetna inteligenca, temveč naravna neinteligenca.”

V svet, med bralce vas je pred tridesetimi leti popeljal Sarajevski marlboro, ki je zdaj dobil novo različico, remasterizacijo Trojica za kartal. V njej med drugim preberemo, da po 30 letih niti ena vaša celica danes ne obstaja več. V vaši “glavi je drugačen svet”. Kaj pa ostaja enako?

“Ostaja dejstvo, da je ta vojna najpomembnejši dogodek od našega rojstva in da so zaradi nje naša življenja razdeljena na dvoje. Življenje po vojni ni tisto, ki smo ga živeli pred vojno. To sta dve različni življenji in vsak od nas v sebi nosi dva različna človeka. Ves čas si prizadevam, da bi ta človeka v sebi nekako zbližal, vendar tako, da oba ostaneta.”

Prevod odgovorov Miljenka Jergovića: Maja Pertič Gombač

---